Izdelana je Študija virov o ekonomskih koristih zelenih površin (IPoP, 2023). Ta razkriva, da ekonomska vrednost koristi urbanih zelenih površin za ljudi in okolje praviloma večkrat presega stroške njihovega urejanja. Povzema ugotovitve raziskav, ki so z različnimi metodami v različnih okoljih preverjale ekonomsko vrednost koristi urbanih zelenih površin in dreves ter dokazale, da se družbi, mestom in lokalnim skupnostim tudi ekonomsko gledano izplača vlagati v urejanje urbanih zelenih površin in mestnih dreves. Študija skupaj s predhodno študijo o koristih zelenih površin sporoča, da ohranjanje in urejanje urbanih zelenih površin ni samo vsestransko koristno, ampak je tudi ekonomsko upravičeno. Mesta porabijo mnogo manj sredstev za urejanje zelenih površin in skrb za mestna drevesa kot jih posredno prihranijo zaradi koristi, ki jih te površine in mestna drevesa zagotavljajo ljudem in lokalnemu okolju.
Študija je izdelana v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor in se navezuje na predhodno izdelano Študijo virov o koristih zelenih površin za prilagajanje naselij na podnebne spremembe (Šifkovič, Didovič, Simoneti, 2022) in skupaj z njo sestavlja celovite strokovne osnove in vsestransko prepričljive dokaze za zagovarjanje ambicioznega ozelenjevanja in strokovnega urejanja zelenih površin. Metodološko je študija pregled pomembnejših sodobnejših strokovnih virov o ekonomskem vrednotenju zelenih površin v urbanih okoljih in predstavlja različne metode vrednotenja ekonomskih koristi zelenih površin in mestnih dreves ter primere vrednotenja različnih vidikov koristi zelenih površin za človeka in okolje kot so vpliv na javno zdravje, lokalno klimo, zadrževanje padavinske vode, gretje in hlajenje objektov in vrednost nepremičnin.
V Podnebnem programu Mreže za prostor posvečamo posebno pozornost vlogi zelenih površin in dreves pri soočanju naselij s podnebnimi spremembami. Skozi različne aktivnosti ozaveščamo o velikem in vsestranskem pomenu in funkcijah zelenih in ozelenjenih površin in mestnih dreves za kakovost bivanja in dolgoročno vzdržen razvoj naselij ter spodbujamo ozelenjevanje in krepimo dobre prakse načrtovanja in upravljanja zelenih površin. Zavedamo se tako pomembne vloge načrtovanja in upravljanja urbanih zelenih površin v podnebni politiki kot tega, kako zelo velik pritisk predstavljajo nove naloge za sistem načrtovanja in urejanja zelenih površin in še posebej na sistem urejanja javnih zelenih površin. V prihodnosti se bosta tako obseg kot narava urbanih zelenih površin in dela z njihovim urejanjem zelo spremenila. V naših krajih bomo potrebovali več zelenih in ozelenjenih površin in njihova podoba bo drugačna kot smo jo vajeni, njihove koristi pa bodo tako pomembne za vse, da bodo večjo vlogo v sistemu urejanja morali dobiti tako vrtovi in druge zelene površine v zasebni lasti kot tudi prebivalci.
Ekonomsko vrednotenje urbanih zelenih površin je zahtevno, ker zelene površine udejanjajo vse lastnosti javnih dobrin in kot take zagotavljajo koristi, ki jih ni mogoče preprosto meriti, niti ustvariti in potrošiti za individualni dobiček. Ustvarjanje in poraba urbanih zelenih površin kot so parki, vrtovi in zelenice ne podlegata klasičnim pravilom ponudbe in povpraševanja ter prostega trga in zato podatki o njihovi vrednosti niso enostavno dosegljivi.
Kljub temu ekonomska vrednost zelenih površin postaja pod vplivom podnebnih sprememb in krize javnega zdravja vedno bolj zanimiva in to spodbuja k njenemu proučevanju akterje z zelo različnih področij, od upravljavcev parkov do zdravnikov, naravovarstvenikov in okoljevarstvenikov. Stroške ohranjanja in razvoja, načrtovanja in upravljanja zelenih površin kot na videz sorazmerno samoumevnih sestavin našega bivalnega okolja nam te študije razkrivajo kot prispevek k zagotavljanju zdravega, uporabnega, varnega in na podnebne spremembe odpornega bivalnega okolja za vse ter po tem takem kot prispevek k blaginji in bogastvu, ki ju zelene površine ustvarjajo za vse. Vlaganje v ohranjanje, razvoj in urejanje zelenih površin na dolgi rok pomeni vlaganje v zagotavljanje koristi, ki jih ljudem in okolju te površine neposredno in posredno zagotavljajo. Pomena narave in naravnih prvin oziroma naravnega kapitala se začenjajo mesta in države vedno bolj zavedati in vedno močnejša so zato tudi prizadevanja za to, da bi se ta pomen izrazilo tudi skozi ekonomske in finančne analize.
Nova študija upošteva, da so javne zelene površine komunalna infrastruktura skupne komunalne porabe, načrtovane in urejene za zadovoljevanje potreb vsega prebivalstva in predstavljajo hrbtenico urbanega zelenega sistema, ki ga sestavljajo vse zelene površine naselja. Upošteva tudi, da koristi in porabe zelenih površin prebivalcem ni možno zaračunati, zato za storitev urejanja javnih površin tudi ne plačujejo neposredno ampak se stroški urejanja pokrivajo iz proračuna. Zato je urejanje javnih zelenih površin in mestnih dreves izrazito podvrženo nihanju politične volje (NIMET) in posredno tudi nihanju za delo potrebnih sredstev kar ne deluje v prid dolgoročno vzdržnemu celovitemu in strokovnemu izvajanju del in nalog potrebnih za ohranjanje in urejanje ter kaže tudi na vlogo države v sistemu urejanja javnih in drugih zelenih površin.
Na vlogo države v sistemu urejanja javnih in drugih urbanih zelenih površin, zaradi rastočega pomena zelenih površin in mestnih dreves za podnebno odpornost, javno zdravje, ohranjanje narave in družbeno pravičnost ter na povečane potrebe mest in lokalnih skupnosti po njihovem ambicioznem večfunkcionalnem načrtovanju in upravljanju, opozarjajo tako različne mednarodne organizacije kot razvojni programi in smernice. Ambiciozno urejanje zelenih in ozelenjenih površin v osredje urbane politike postavljajo tako Svetovna zdravstvena organizacije kot Organizacije združenih narodov in Evropska komisija. Države morajo zagotoviti prebivalcem kakovost bivanja in poskrbeti, da jih dosežejo življenjsko pomembne koristi zelenih površin.
V Sloveniji je urejanje javnih zelenih površin že trideset let strukturno močno podhranjeno. To pomeni, da sta pravni in operativni okvir načrtovanja in upravljanja zelenih površin (in zagotavljanja njihovih funkcij prebivalcem in mestom) pomanjkljiva. Slabosti sistema se najbolj očitno odražajo v ravnanju z mestnim drevjem, ki je v celoti gledano preslabo zavarovano pred nepotrebnim sekanjem in nezadostno strokovno obravnavano. Zakon (ZureP-3) sicer od občin zahteva prostorsko načrtovanje zelenih površin, medtem ko sta načrtovanje javnih zelenih površin in njihovo upravljanje v celoti prepuščena občinam, pogoji celovitega in povezanega načrtovanja ter upravljanja zelenih površin pa niso naslovljeni. Zakon (ZVO) tudi določa, da je urejanje javnih površin obvezna gospodarska javna služba varstva okolja lokalnega pomena ter že od leta 1993 napoveduje, da bo minister dodatno predpisal tudi merila in pogoje izvajanja javne službe. Medtem je Računsko sodišče leta 2020, ko je revidiralo poslovanje Ministrstva za okolje in prostor pri ureditvi upravljanja občinske gospodarske javne infrastrukture varstva okolja, opredelilo, da so objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb infrastruktura lokalnega pomena in da v reviziji ne bo obravnavalo javne službe varstva okolja čiščenje javnih površin, »ker se za izvajanje dejavnosti ne uporabljajo objekti in naprave, ki so občinska gospodarska javna infrastruktura«. Kakšna javna infrastruktura so javne zelene površine naših mest in drugih naselij pa se slovenske občine ne sprašujejo, ker morajo urejati svoje javne zelene površine in so tudi po zakonu dolžne organizirati in izvajati obvezno javno službo njihovega urejanja. Prav tako pa je tudi Strokovna podlaga za ureditev pravnega okvira izvajanja javne službe leta 2021 pokazala, da bi tako občinam kot izvajalcem javne službe enotna merila in standardi koristili kot trdna osnova za razvoj dobre prakse. Občinam bi enotni standardi in merila pomagali pri razvojnem in operativnem načrtovanju ozelenjevanja in urejanja zelenih površin, izvajalcem javne službe pa bi enotni pogoji pomagali predvsem pri uveljavljanju strokovnega izvajanja del in nalog.
Namen obeh študij o koristih in ekonomski vrednosti zelenih površin in mestnih dreves je podpreti prizadevanja Mreže za prostor in drugih akterjev v urejanju prostora, varstvu narave in okolja za ohranjanje, ambiciozno načrtovanje in strokovno urejanje zelenih površin in mestnega drevja v slovenskih mestih in drugih naseljih. Ugotovitve obeh študij skupaj z drugim spoznanji domače stroke in civilne družbe kažejo, da so v okviru trajnostne urbane in podnebne politike taka prizadevanja potrebna in tudi vsestransko upravičena. Slovenske občine in drugi lastniki zelenih površin in dreves v urbanem okolju, prostorski načrtovalci, projektanti in izvajalci javne službe potrebujejo nova orodja in mehanizme za to, da bodo lahko sledili izzivom varstva in urejanja v praksi. V zadnjih letih so se občine in izvajalci v ta namen že začeli med sabo povezovati in si izmenjevati izkušnje ter se dopolnjevati pri izvajanju aktivnosti. V prihodnosti pa jih čakajo še novi izzivi načrtovanja in upravljanja, mesta bodo potrebovala več zelenih površin in vedno več koristi od zelenih površin zato bodo morala biti sposobna bolj učinkovito varovati obstoječe zelene površine in načrtovati nove javne in druge zelene in ozelenjene površine ter predvsem tudi celostno in povezano upravljati vse zelene površine mestno drevje. Sodeč po tujih zgledih in izkušnjah bodo zato občine in njihove strokovne službe ter izvajalci javne službe potrebovali tako nove organizacijske rešitve kot tudi sodelovanje države in široko politično podporo.
Študija virov glede ekonomskih koristi zelenih površin (.pdf)—
Foto: Maja Simoneti, IPoP (CC BY-NC 4.0)