Javni prostor je bil ta teden v središču pozornosti na petem seminarju Mreže za prostor za trajnostno urejanje prostora. Pred tem smo tematiko najprej zelo široko uokvirili (Trajnostni razvoj, prostorsko načrtovanje in podnebne spremembe), posebej osvetlili vlogo varstva okolja v prizadevanjih za razvoj skozi prostorsko načrtovanje (Varstvo okolja, varovalno načrtovanje in prostorsko načrtovanje), se posvetili upravljanju z vodo (Trajnostno upravljanje z vodo v urbanem prostoru) in govorili o tem, kako v okviru koncepta trajnosti spreminjamo potovalne navade in načrtujemo bolj dolgoročno vzdržne in okoljsko sprejemljive prometne rešitve (Kako trajnostna mobilnost prispeva k urejanju prostora?).
O javnem prostoru so tokrat štirje govorci z različnih vidikov govorili kot o skupnem dobrem in ključni prvini zagotavljanja kakovosti bivanja, javnega zdravja, varstva okolja, družbene enakosti in povezanosti v urbanem okolju ter ob tem naslovili tudi izzive načrtovanja in urejanja javnega prostora. Zagotavljanje javnega prostora je obveznost lokalne skupnosti, pogoji za urejanje pa so zelo odprti in interes za urejanje je razdeljen med zelo različne akterje. Zagotavljanje javnega prostora je zato v urejanju prostora vsebina stalnega pogajanja brez prvega pogajalca.
Dr. Maja Simoneti (IPoP) je postavila javni prostor – to je javne površine kot so ceste, ulice, trgi, ploščadi, parki, rekreacijske in druge zelene površine – v koncept trajnostnega razvoja in ob tem izpostavila pomen družbenih vidikov razvoja kot so javno zdravje, družbena enakost, vključenost in povezanost. Ti se uresničujejo prav v javnem prostoru in jih prebivalcem in naseljem ne more zagotoviti nobena druga vrsta prostora in rabe. Posebej je opozorila na rastočo ekološko vlogo javnega prostora, ki se poraja pod vplivom podnebnih sprememb in trajnostnega urejanja in rabe prostora. Javni prostor tako postaja vse bolj pomemben v strukturi mest in vse bolj naraven. Na naravi sloneče rešitve zagotavljajo naseljem in prebivalcem koristi kot so kakovost zraka, varstvo tal in vode, mikroklima, zadrževanje padavin, ohranjanje narave in prevzemajo ključno vlogo v prilagajanju na podnebne spremembe. Danes smo zato priča intenzivnemu ozelenjevanju ulic in cest pa tudi zgodovinskih trgov in drugih javnih utrjenih površin. Javni prostor povezuje in dopolnjuje druge namenske rabe in omogoča javno življenje v naseljih in za urejanje – to je načrtovanje in upravljanje – so pomembne vse tri dimenzije trajnostnega razvoja. Ampak, zaradi narave javnega prostora obstaja nevarnost, da ekonomski vidiki prevladajo pri urejanju. Javni prostor je kot komunalna infrastruktura, katere potrošnja je kolektivne narave in ni merljiva in ne plačljiva po porabi, pri stroških urejanja neposredno odvisen od proračuna in kot tako je urejanje izrazito izpostavljeno interesom za odplačno rabo. V zameno za tržno rabo prostora (lokali, prireditve, oglasi) se tako zbirajo sredstva za urejanje kar lahko vodi v neželeno izključevanje prostora iz javne rabe oziroma v omejevanje možnosti za javno rabo. Ena od zahtevnejših nalog upravljanja, ki postaja pod bremeni prilagajanja na podnebne spremembe vse zahtevnejša naloga, je skrbeti za sprejemljiv obseg komercializacije javnega prostora. Varstvo in razvoj javnega prostora sta ključnega pomena za kakovost bivanja, prilagajanje na podnebne spremembe in dolgoročno vzdržen razvoj naših naselij in zato sta načrtovanje in upravljanje javnih površin ena osrednjih nalog lokalne skupnosti. Številne primerjalne raziskave in dobre prakse kažejo, da sta ključno orodje za dosego ambicioznih ciljev celovito in vključujoče strateško načrtovanje in upravljanje. Lokalna skupnost mora interdisciplinarno in s povezavo različnih akterjev strateško nasloviti izzive prihodnosti – sestaviti znanje, veščine, prostorske možnosti in sredstva okrog skupne vizije in ciljev – in s pomočjo na naravi temelječih rešitev zagotoviti zadosti javnega prostora, nato pa strateške cilje prevesti v investicijsko načrtovanje in upravljanje javnega prostora. Bistvena ovira pri tem je dejstvo, da v naši državi ni opredeljena vloga nosilca javnega interesa za urejanje javnih površin od načrtovanja do vzdrževanja. Dodatno pa je pri urejanju javnega prostora in zagotavljanju funkcij javnih površin pomembno, da nam nekatere funkcije javnega prostora, še posebno ekosistemske funkcije zelenih površin, ki zagotavljajo kvaliteto bivanja, kakovost okolja in javno zdravje, zagotavljajo tako javne površine v javni lasti kot površine v zasebni lasti.
Dr. Petra Vertelj Nared (LUZ d.d.) je poudarila, da je pomembno ustvarjati pogoje za kakovostno, vsakodnevno rabo javnega prostora v vseh naseljih in da je odprti javni prostor zato potrebno skrbno načrtovati, pri tem pa je pomembno tudi mnenje prebivalcev. Največkrat se odprti javni prostor v prostorskem načrtu izrazi v namenskih rabah prostora (npr. zelene, javne površine, površine namenjene javni rabi) oziroma skozi določanje različnih določb in predpisanih faktorjev. Nato je predstavila rezultate raziskave o povezavi med vrstami javnih prostorov in zadovoljstvom ljudi v manjših mestih. Ugotovila je, da lokalne prostorske razmere ne vplivajo samo na način rabe, ampak urejenost odprtega prostora tudi vpliva na vrednote ljudi, raba in odziv ljudi pa kažejo tudi na vitalnost mesta. Kjer mesta nimajo zagotovljenih vseh prvin javnega odprtega prostora, so ljudje manj zadovoljni, saj prostori ne zadovoljujejo vseh potreb ljudi, čeprav morda količinsko tega prostora ne primanjkuje.
Mag. Senka Šifkovič Vrbica (IPoP) je predstavila normativno ozadje javnega prostora, ki je pomembno, da se njegove funkcije dejansko zagotavljajo. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) definira javne površine kot grajene in zelene površine namenjene splošni rabi, to je rabi, ki je namenjena prostemu gibanju oseb in dostopna vsem. Zakon tudi določa, da je treba zagotavljati zadosti javnih površin. Urejanje in čiščenje javnih površin je javna občinska služba varstva okolja, kar določa Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), žal pa vlada nikoli ni sprejela standardov in normativov za izvajanje te službe, čeprav bi to morala storiti. Nekatere površine in objekte pa lahko država in občina razglasita za javno dobro. Na splošno je javno dobro dobrina ali stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsak (splošna raba), vendar zakon določa, katera stvar je javno dobro. Tako ZUreP-2 določa da so grajeno javno dobro objekti ali deli objektov, namenjeni takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove rabe določa zakona. Tako je javna površina lahko razglašena za javno dobro (po posebnem postopku, ki vključuje tudi sklenitev pogodbe z zasebnim lastnikom, če gre za zemljišče v zasebni lasti), zakon pa ne daje jasnih usmeritev, kdaj naj bi do tega prišlo. Če pa je javna površina razglašena za javno dobro, pa jo mora njen lastnik vzdrževati v stanju, primernem za določeno splošno rabo. Tako se dejanska raba javnih površin praviloma ne odraža v občinskem prostorskem načrtu. Občina lahko samo določene površine označi kot zelene ali druge javne površine, površine na zemljiščih v zasebni lasti pa ne, ker ne želi urejati razmerij z lastnikom. Včasih katero od javnih površin razglasi tudi za javno dobro, kar pa se v praksi vse manj dogaja.
Uporabniki javnih površin, ki smo prav tako plačniki njihovega urejanja (kot davkoplačevalci), a nimamo instrumentov varovanja teh površin. Ob tem, da v državi ni nosilca tega javnega interesa zagotavljanja (od načrtovanja do upravljanja) zadosti javnih površin, je zato ključno vključevanje prebivalcev in njihovo angažiranje v procesih prostorskega načrtovanja.
O tem pa je govoril zadnji govorec dr. Aidan Cerar (IPoP). Ključno za smiseln proces participacije, da so končne rešitve še odprte in ljudje dejansko lahko v procesu te tudi sooblikujejo – vplivajo na končni izid. Če to ni možno, gre bolj za PR potezo odločevalcev, ki lahko povzroči tudi jezo in apatičnost prebivalcev, predvsem pa poveča nezaupanje glede bodočih procesov. Nezaupanje vzbuja tudi situacija, ko govorice pridejo do ljudi prej, preden začne občina komunikacijo, zato je pomembno zgodnje vključevanje prebivalcev. Participativni proces lahko razkrije tudi morebitne bodoče konflikte, kolikšno je politično tveganje (slaba volja volivcev), veliko pa v proces prispevajo tudi ljudje sami z informacijami lokalnih specifik, ki so pomembne pri iskanju rešitev. Oblike participacije so lahko številne, v zadnjem času pa se veliko participacije seli tudi na splet, kar je dobro, ker je odziv praviloma večji, vendar pa udeleženci ne slišijo drug drugega in zato težje gradijo na skupnem imenovalcu. Tako so srečanja v živo še vedno primaren način participacije, ki pa ga je dobro narediti tudi bolj zanimivega, da pritegne udeležence – npr. IPoP ima dobre izkušnje sodelovanja z uličnim gledališčem Ane Monroe. Koristi dobrega participativnega procesa so velike, saj ljudje lažje razumejo kontekst posameznih rešitev, lažje tudi sprejmejo potrebne ukrepe. Seveda pa se mora občina dogovora potem držati, saj sicer izgubi zaupanje, ki ga je težko ponovno pridobiti. Na koncu je predstavil tudi zanimive primere – pravo zakladnico pobud prebivalcev za majhne spremembe v svojem lokalnem okolju (projekt ZUNAJ).
—
Seminarji so namenjeni članicam Mreže za prostor in drugim, ki jih zanima poglobiti svoje znanje o trajnostnem urejanju prostora. Seminarji so del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena na tem dogodku, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor, Eko sklada j.s. ali projektnih partnerjev.