Sedmo srečanje pogodbenic Aarhuške konvencije je vsake štiri leta priložnost, da se države soočijo s problematiko njenega izvajanja in naslovijo najbolj kritične probleme. Letos je bila pozornost, poleg rednega ugotavljanja kršitev, usmerjena na varstvo okoljskih aktivistov in sprejem deklaracije, ki poudarja tudi pomen prostorskega načrtovanja za trajnostni razvoj.
Ena izmed temeljnih dolžnosti države podpisnice konvencije, je zagotoviti, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu z določbami konvencije, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani. Žal so pogosto ravno države same oziroma njihovi oblastni organi tiste, ki tako ali drugače »sankcionirajo« dejanja okoljevarstvenikov. Še bolj sovražno nastopajo različni investitorji. Global Witness spremlja, kaj se dogaja po svetu – žalostna kronika se ponavlja iz leta v leto, tudi v letu 2020 je bilo ubitih 227 tistih, ki so branili svojo zemljo ali okolje pred uničenjem. Države pogodbenice Aarhuške konvencije so zato na srečanju za okrepitev izvajanja navedene obveze konvencije sprejele odločitev o vzpostavitvi mehanizma za hitri odziv za varstvo okoljskih aktivistov (Rapid response mechanism to protect environmental defenders). Vodilno vlogo pri tem je izkazala Irska, ki bo za naslednja štiri leta zagotovila polovico sredstev za delovanje tega mehanizma. To je prvi tak varstveni mehanizem za varovanje varuhov okolja, ki bo vzpostavljen v okviru pravno zavezujočega okvira pod okriljem Združenih narodov. Posebni poročevalec za varuhe okolja bo zagotavljal takojšen odziv in izvedel ukrepe za zavarovanje vsakogar, ki mu grozi kazen, preganjanje ali nadlegovanje zato, ker želi uveljavljati svoje pravice po Aarhuški konvenciji.
Za trajnostni razvoj, še posebej za področje urejanja prostora, je pomemben tudi sprejem Deklaracije o okoljski demokraciji za trajnosten, vključujoč in odporen razvoj (Geneva Declaration on Environmental Democracy for Sustainable, Inclusive and Resilient Development). Njen namen je spodbujanje transparentnega in vključujočega infrastrukturnega in prostorskega načrtovanja. Deklaracija sledi Deklaraciji o okoljski demokraciji in trajnostni bodočnosti iz prejšnjega srečanja pogodbenic v Budvi (Budva Declaration on Environmental Democracy for Our Sustainable Future). Poudarja, da Aarhuška konvencija odločilno podpira učinkovito izvedbo številnih aktualnih mednarodnih dogovorov, med njimi Agendo 2030, Resolucijo Združenih narodov o trajnostni infrastrukturi, aktivnosti za izvajanje nujnih ukrepov na področju varstva biodiverzitete, tudi izvajanje Evropskega Zelenega dogovora. Uresničevanje Aarhuške konvencije je neločljivo povezano z varstvom človekovih pravic (Human Rights Council resolutions 37/8 on human rights and the environment, 40/11 on recognizing the contribution of environmental human rights defenders to the enjoyment of human rights, environmental protection and sustainable development). Pravico do zdravega okolja pa so začeli tudi Združeni narodi prepoznavati kot človekovo pravico.
Predvsem pa se deklaracija osredotoča na infrastrukturo in prostorsko načrtovanje. Prostorsko načrtovanje je mnogo več kot tehnično orodje. Gre za proces, ki mora biti celovit in vključujoč, in je povezan s strateškimi vizijami na nacionalni ali regionalni ravni. Dejansko predstavlja ključno komponento obnovljene paradigme teritorialnega upravljanja, ki spodbuja demokracijo, participacijo in vključenost, transparentnost in odgovornost z namenom, da se zagotovi trajnostni razvoj in kakovost prostora. Infrastrukturno in prostorsko načrtovanje se mora naslanjati na naravi temelječe rešitve. V prizadevanjih za hiter gospodarski razvoj oziroma okrevanje, infrastrukturne odločitve ne smejo zaobiti transparentnosti in participacije ter spodkopavati okoljevarstvenih ukrepov, ne smejo pa tudi ustvariti nevzdržnega dolga. Gradnja infrastrukture ne bi smela ogrožati ekosistemov in biodiverzitete ter človekovih pravic. Zaradi svojega potencialnega (in dejanskega) vpliva na ekosisteme, življenja in zdravje številnih ljudi, gradnja pogosto vodi v družbene konflikte, zato je ključno, da so pri načrtovanju družbeni in okoljski vidiki v celoti upoštevani. V načrtovanje morajo biti vključene ustrezne varovalke, da se zagotovijo rešitve, ki nikogar ne zapostavljajo. Transparentnost, pravna varnost, vključujoče in učinkovito sodelovanje javnosti ter učinkovita pravna sredstva, so pri tem najboljše varovalke.
Uveljavljanje Aarhuške konvencije pri prostorskem načrtovanju je bila tudi tema posebnega posveta, ki ga je v okviru spremljajočih dogodkov en teden pred srečanjem pogodbenic organizirala Češka nevladna organizacija Arnika – Environmental Democracy & Spatial Planning.
Sicer pa je ena standardnih nalog srečanja pogodbenic konvencije sprejem odločitve glede skladnosti ravnanj držav pogodbenic s konvencijo (ugotavljanje kršitev). Tokrat je bilo sprejetih 20 odločitev. Kot na zadnjem srečanju se je tudi tokrat zataknilo pri EU. Ta je že drugič zavrnila sprejem ugotovitev pritožbenega odbora in povzročila njihovo odložitev. V prvem primeru (ACCC/C/2008/32) je EU v preteklih letih ukrenila vse potrebno, da je bila kršitev odpravljena – prav na začetku slovenskega predsedovanja so se zaključila pogajanja in dosegel sprejem sprememb Uredbe 1367/2006, ki izboljšuje dostop prebivalcev in nevladnih organizacij do pravnega varstva glede odločitev organov EU. Vendar pa je pred pritožbenim odborom odprt še en primer (ACCC/C/2015/128), ki se nanaša na merila EU za državne pomoči v povezavi z jedrskimi elektrarnami, ki pa se bo očitno še razvijal.
Čeprav je bila Aarhuška konvencija sprejeta na pobudo in pod okriljem Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE) in so vanjo vključene predvsem, ne pa izključno, evropske države (seznam pogodbenic), se njen vpliv širi. To srečanje pogodbenic je privedlo do sprejema Gvineje Bissau, ki je prva država izven regije UNECE, ki je pristopila k Aarhuški konvenciji. Latinska Amerika pa je, po zgledu Aarhuške konvencije, v obdobju od zadnjega srečanja pogodbenic sprejela svoj Regionalni sporazum glede dostopa do informacij, sodelovanju javnosti in pravičnosti v okoljskih zadevah v Latinski Ameriki in Karibih (Escazu Agreement).
Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora
—
Foto: Chris Russell
