V začetku junija bosta začela veljati nova Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) in Gradbeni zakon (GZ-1). Podobno kot serija njunih predhodnikov tega področja, v prostor ne bosta mogla prinesti jasnosti in stabilnosti sistema. Doslej smo se predvsem morali sprijazniti, da se lahko to področje, ki zaradi dolgoročnosti posledic terja previdnost, stabilnost, jasnost in predvidljivost, vsak čas pomembno spremeni in to brez ovrednotenja izvajanja obstoječega sistema, identifikacije problemov (ki ne terjajo vsi zakonskih sprememb), razmisleka o možnih rešitvah in izbora najboljših rešitev. To stanje lahko na izvedbeni ravni povzroča veliko težav, ki jih spet odpravljamo samo s spremembami zakonov, pojmov in postopkov, ki zato niti ne prinašajo »olajšanja« udeleženim (razen morda investitorjem, ki pa niso »tradicionalni« zagovorniki trajnostnega urejanja prostora).
Tokratni webinar za zagovorništvo, se je osredotočil predvsem na novosti in spremembe, ki se nanašajo na vidike javnega interesa v trajnostnem urejanju in varstvu prostora. V tem smislu predvsem ZUreP-3 prinaša pomembne izboljšave, ko izrecno določa, da so prostorski izvedbeni akti (razen uredbe o najustreznejši varianti) ne samo podlaga za graditev objektov v skladu s predpisi, ki urejajo graditev, temveč tudi za dovoljevanje in izvajanje negradbenih posegov. S tem pa se ureja način uživanja lastnine in ji daje socialno, ekološko in ekonomsko funkcijo oziroma tako omejuje uživanje lastninske pravice. Občine lahko sedaj tudi za take posege vpeljejo priglasitev posegov. Inšpekcijski nadzor pa se razširja tudi na preverjanje skladnosti izvajanja negradbenih posegov z neposredno uporabnimi temeljnimi pravili urejanja prostora, podrobnejšimi pravili urejanja prostora in občinskimi izvedbenimi akti. Med cilji in nameni urejanja prostora, je sedaj tudi prehod na nizkoogljično družbo, ki temelji na krožnem gospodarstvu, zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, učinkoviti rabi energije in uporabi obnovljivih virov energije. Za urejenost prostora je dobrodošla tudi zakonsko določena omejitev oglaševanja. Na območjih, ki so po namenski rabi prostora kmetijska, gozdna, vodna in druga zemljišča, in niso v poselitvenih območjih, je prepovedano postavljanje trajnih ali začasnih objektov, naprav ali predmetov za oglaševanje (se začne uporabljati z januarjem 2024).
Sicer pa nekoliko spreminjata oziroma nadgrajujeta postopek državnega prostorskega načrtovanja (dodana je možnost delnega združenega postopka) in občinskega prostorskega načrtovanja, pri katerem se odpira predvsem več možnosti »prožnosti« ali poenostavitev predvsem skozi OPPN ter postopek lokacijske preveritve, sprejete (številčno neomejene) odločitve, pa se kasneje integrirajo v OPN po kratkem postopku. Z OPPN se lahko spremeni tudi namenska raba za določene projekte, načrtuje pa se lahko tudi družbena infrastruktura, pri čemer med družbeno infrastrukturo sedaj sodijo tudi prostorske ureditve »splošno gospodarskega pomena«. Pri OPN ni več pridobivanja smernic, ker bodo te vsebine zajete v smernicah, ki jih bodo pripravili nosilci urejanja prostora vnaprej in bodo del državnega prostorskega reda (v roku enega leta od uveljavitve zakona). Vendar pa lahko občina zaprosi nosilce urejanja prostora za podrobnejše usmeritve ter podatke in strokovne podlage, ki so jih ti dolžni zagotavljati in so potrebni za načrtovanje konkretnih prostorskih ureditev.
Pomembno se spreminja sistem celovite presoje vplivov na okolje. CPVO ne bo več samostojen postopek, temveč v celoti integriran v načrtovanje, pri tem pa Ministrstvo za okolje in prostor, kot pristojni organ za CPVO ne bo več izdajal odločb o potrebnosti izvedbe in sprejemljivosti vplivov, temveč le mnenje. Ob tem pa bodo veljala naslednja pravila. CPVO se izvede za prostorske strateške akte. Za DPN in uredbo o najustreznejši variant se CPVO izvede, razen če na zaprosilo pripravljavca MOP izda mnenje, da CPVO ni treba izvesti. CPVO se izvede za OPN, razen če na zaprosilo MOP izda mnenje, da ni potrebno. Za OPPN se CPVO se ne izvede, obvezno pa je pridobiti mnenje Zavoda za varstvo narave, nakar se mora izvesti v primeru, da je potrebna presoja sprejemljivosti ali če OPPN spreminja namensko rabo prostora. CPVO se ne izvede za odlok o urejenosti naselij in krajine in za lokacijsko preveritev.
Nosilci urejanja prostora so ministrstva, organi lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki sodelujejo v postopkih priprave prostorskih aktov in v postopkih državnega prostorskega načrtovanja; nosilci urejanja prostora so državni in lokalni. Seznam državnih nosilcev urejanja prostora se objavi v prostorskem informacijskem sistemu. Nabor nosilcev urejanja prostora v postopku priprave posameznega prostorskega akta predlaga njegov pripravljavec glede na njegovo vsebino. Glede mnenjedajalcev pa podrobneje prehodno ureditev določa GZ v prehodnih določbah (141. člen).
Status nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju urejanja prostora ostaja kot doslej, je pa dodano pričakovanje, da aktivno delujejo z dajanjem pripomb in predlogov v postopkih priprave prostorskih aktov. To aktivno delovanje pa je tudi pogoj, da lahko vložijo pravno sredstvo – tožbo na Upravno sodišče (upravni spor) zoper prostorske izvedbene akte, ki ga ZUreP-3 ohranja in nadgrajuje zaradi boljše razmejitve pristojnosti z ustavnim sodiščem (več si lahko preberete v prispevku na spletni strani mreže).
Gradbeni zakon pa med pomembnejšimi spremembami uvaja spet možnost začetka gradnje pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, plačilo komunalnega prispevka se zamika v čas prijave gradnje, izginil pa je tudi bistveni del dosedanjega postopka. Upravni organ ne ugotavlja več skladnosti gradnje s prostorskim načrtom, temveč o tem izda mnenje občina ali država. Integralni postopek se dopolnjuje z možnostjo »kumulativnega postopka presoje« – ugotovitev o presoji vplivov na okolje za celoto. Če se v integralnem postopku zahteva izdaja integralnega gradbenega dovoljenja za objekt, ki tvori kumulativni poseg v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, se v izvede presoja vplivov na okolje za vse kumulativne posege ali celotni objekt, izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja pa se preveri le za posamični objekt ali del objekta, ki je predmet zahteve investitorja. Gradbeno dovoljenje brez ponovne presoje lahko izda kot navadno gradbeno dovoljenje potem upravna enota, če je zahteva vložena v petih letih od pravnomočnosti integralnega gradbenega dovoljenja, v katerem je bila opravljena presoja vplivov na okolje, ki vključuje tudi nameravano gradnjo in je nameravana gradnja skladna s pogoji, ki so določeni v že izdanem integralnem gradbenem dovoljenju.
Ministrstvo za okolje in prostor objavi informacijo o tem, da je začet postopek integralnega dovoljenja šele potem, ko ugotovi, da je poseg s stališča mnenjedajalcev sprejemljiv in tedaj tudi izvede javno obravnavo, ki traja 30 dni. V tem času se v postopek lahko vključijo stranski udeleženci, ki so, poleg upravičenih za navadno gradbeno dovoljenje, tudi nevladna organizacija v javnem interesu, ki delujejo na področju varstva okolja in/ali ohranjanja narave ter civilne iniciative. Civilna iniciativa mora imeti 200 podpisov, za objekte državnega pomena pa 500 podpisov polnoletnih oseb na območju občine ali občine, ki meji na občino posega. Ti morajo svojo udeležbo priglasiti, ob tem pa navesti tudi varen elektronski predal (PoštAR), kamor MOP vroča dokumente. Če so stranski udeleženci, lahko zoper integralnega gradbenega dovoljenja vložijo tožbo v 30 dneh od vročitve dovoljenja. Če pa v postopku niso sodelovali, pa lahko tožbo vložijo v 30 dneh od objave na portalu eGraditev. Vendar po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga, da bi morala biti oseba udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji možnost udeležbe v postopku ni bila dana (sicer je običajen rok 1 leto).
Vse o postopkih prostorskega načrtovanja in graditve, možnostih sodelovanja javnosti in pravnih sredstev, bo objavljeno na spletni strani Zagovorniki okolja (pod Postopki) do uveljavitve zakonov.
—
Webinar je namenjen članicam Mreže za prostor in drugim nevladnim organizacijam, ki se srečujejo s problematiko urejanja prostora in varstva okolja. Podnebni program financirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz sredstev Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena na tem dogodku, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor, Eko sklada j.s. ali projektnih partnerjev.
