Za nami je tretje Podnebno izobraževanje Mreže za prostor. Po tem, ko smo se v okviru prvega seznanili s temeljnimi pojmi podnebnih sprememb, v okviru drugega pa s stanjem in prognozami za Slovenijo in dejstvom, da obstoječe ravnanje še ne vodi v želeno smer, smo v okviru tretjega izobraževanja z naslovom Podnebne politike in cilji, izvedeli, kakšni so mednarodni, EU in nacionalni cilji in politike, ki so temelj ukrepanja glede zmanjševanja misij toplogrednih plinov (TGP) in je k njim zavezana tudi Slovenija.
V okviru Združenih narodov je bilo, enako kot že zadnjih enajst let, tudi za leto 2020 pripravljeno poročilo – Emmission Gap Report, ki kaže, kakšen je razkorak med emisijami TGP, kakor so predvidene glede na trenutno stanje do leta 2030 in kakršne bi morale biti glede na cilje segrevanja. Da bi se izognili najhujšim in nepredvidljivim vplivom podnebnih sprememb, bi morale biti emisije TGP leta 2030 globalno 41 GtCO2 (za cilj 2°)in 25 GtCO2 (za cilj 1.5°C). Poročilo enako kot tista pred njim ne kaže na zmanjševanje tega razkoraka, podnebni ukrepi »predkoronske« politike vodijo do 59 GtCO2 v letu 2030 in posledično do dviga temperature za 3,5°C do konca stoletja. Vendar pa poročilo na osnovi učinkov pandemije Covid-19 na zmanjšanje emisij vidi možnost za izboljšanje stanja skozi zeleno okrevanje po epidemiji s sistemskimi spremembami, podrejenimi ambicijam podnebne nevtralnosti.
V tem duhu je dr. Maša Kovič-Dine, s Katedre za mednarodno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, predstavila mednarodni okvir političnih prizadevanj za blaženje podnebnih sprememb. Poudarila je pomembnost zavedanja, da so temeljna načela okoljskega prava zavezujoči del mednarodnega prava okoljskega prava, enako kot konvencije, medtem ko so deklaracije priporočilne in usmerjevalne narave. Predvsem sta v zvezi s podnebnimi spremembami v ospredju načelo previdnosti in načelo trajnostnega razvoja. Temeljna konvencija na področju podnebnih sprememb pa je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja iz leta 1992, ki jo nadgrajuje Kjotski protokol in najaktualnejši Pariški sporazum, ki je bil sprejet na letnih srečanju pogodbenic Okvirne konvencije leta 2015 in je začel veljati 2016. Napovedala je, da bo zelo pomembno letos naslednje srečanje pogodbenic KOP26 novembra v Glasgowu, saj se bodo na podlagi poročil medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) sprejemali bolj ambiciozni cilji za to desetletje. V zvezi s trajnostnim razvojem pa so se države dogovorile tudi o ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je s soglasjem vseh držav sprejela leta 2015 Generalna skupščina Združenih narodov v okviru Agende 2030 – eden izmed 17 ciljev meri tudi na blaženje podnebnih sprememb.
Barbara Kvac iz Focusa, društva za sonaraven razvoj je pri predstavitvi EU okvira podnebne politike uvodoma poudarila zavezanost EU, da okoljsko politiko temelji na znanstvenih spoznanjih, kar ima zapisano tudi v svoji temeljni pogodbi. Predvsem pa je pojasnila sliko presečnega trenutka, ko imamo v okviru EU že sprejete zavezujoče cilje za to desetletje, hkrati pa so v teku procesi zaostrovanja teh ciljev in posledično revizije politik in predpisov, kar vse poteka na relaciji dialoga med Evropsko komisijo, Svetom EU in Evropskim parlamentom. Slednji je v letu 2019 razglasil izredne okoljske in podnebne razmere v EU. Sicer pa podnebna politika EU temelji na treh stebrih in sicer na strani emisij TGP je to trgovalni sektor z emisijami (TGP sektor, kamor sodi večina energetskih in industrijskih naprav), kjer so zavezanec neposredno odgovorni za zmanjševanje emisij, netrgovalni (neETS) sektor, kjer so za zmanjševanje emisij odgovorni sektorji (npr. promet, kmetijstvo, odpadki,..), na strani ponorov pa je ključna raba zemljišč, spremembe rabe zemljišč (LULUCF sektor). Ključne aktivnosti trenutno izhajajo iz Zelenega dogovora, v pripravi pa je tudi Podnebni zakon.
Mag. Senka Šifkovič Vrbica iz IPoP pa je predstavila okvir podnebnih politik v Sloveniji. Iz pregleda aktivnosti zadnjih desetih let je razvidno, kako zlahka nam desetletje spolzi med prsti, brez, da se začne odločneje ukrepati. Po tem, ko je tedanja Služba Vlade RS za podnebne spremembe v letu 2010 in 2011 že dala v javno razpravo prvi osnutek Zakona o podnebnih spremembah in je bila pripravljena dolgoročna podnebna strategija, so po ukinitvi službe, ambicije zamrle. Zamujeno desetletje smo preživeli z Operativnim programom zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ki je bil premalo ambiciozen ter akcijskimi načrti za obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije. Po njegovem izteku je bil na podlagi Uredbe(EU) 2018/1999 o upravljanju energetske lani februarja unije sprejet in Evropski komisiji predložen Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), pripravlja pa se tudi dolgoročna podnebna strategija, ki bi morala biti Evropski komisiji predložena že do 1.1.2020. Glede NEPN je bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, okoljsko poročilo pa je le dva scenarija ocenilo kot sprejemljiva, pod pogojem, da se izvede več omilitvenih ukrepov. Evropska komisija je načrt ocenila kot premalo ambiciozen, tudi tako kot je, pa se še ne izvaja.
Kratkoročnost političnih interesov, sploh pomanjkanje politične volje ter zavedanja, da so potrebne spremembe v celotni družbi (vzorcih proizvodnje in potrošnje), pa tudi odsotnost ustrezne organizacijske strukture za koordinacijo, pripravo in izvajanje ukrepov blaženja podnebnih sprememb so razlogi, ki so jih govorke strnile v pojasnilih kot odgovor na ključno vprašanje razprave – kaj bi bilo potrebno narediti, da bi V Sloveniji dosegli potrebne podnebne cilje. Udeležence je zanimalo tudi, kako je s podnebnim zakonom v Sloveniji. Delo na Zakonu o podnebni politiki, ki je bil v javni razpravi septembra 2019, je po menjavi vlade zamrlo. Osnutek dolgoročne podnebne strategije sicer omenja nek zakon, ki bi določil odgovornosti na področju izvajanja podnebne politike, vendar moramo počakati na končni predlog strategije. Udeležence so zanimala tudi prizadevanja Slovenije na področju prilagajanja podnebnim spremembam – to pa bo tema prihodnjega podnebnega izobraževanja.
Izobraževanje je del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe.
