Kakšno je trajno varovanje in ohranjanje kakovostnih kmetijskih zemljišč?

Uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja je v velik meri povezano z varstvom tal in skrbjo za kakovost tal. Tal so izjemno občutljiv ekosistem od katerega so odvisni pridelava hrane, ohranjanje narave, kroženje vode in stanje okolja, obvladovanje lakote, zdravja in podnebnih sprememb.

Svetovna zveza pedoloških društev (International Union of Soil Sciences) kar 11 od 17 ciljev trajnostnega razvoja neposredno in posredno povezuje z zdravstvenim stanjem tal (Lal & al, 2021). Evropska skupnost si je zadala, da bo do leta 2030 dosegla 75% zdravih tal za zdravo hrano, ljudi, naravo in podnebje in v ta namen organizirala misijo Zdravje tal in živil v okviru katere poziva različne skupine deležnike, da prispevajo k skupnemu ukrepanju za varstvo in izboljšanje kakovosti tal.

Varstvo kmetijskih zemljišč ima zelo pomemben položaj tudi v načrtovanju prostorskega razvoja. Kmetijska zemljišča so ključna za pridelavo hrane, ki je v praksi v Sloveniji ne pridelamo dovolj za oskrbo prebivalcev Slovenije. Pri nas namreč pridelujemo hrano na nekaj več kot 8 arih njiv in vrtov na prebivalca, medtem ko povprečje v EU znaša 20 arov na prebivalca (vir ARSO).

Kmetijska zemljišča so eden izmed naravnih virov, zato že ustava določa njihovo posebno varstvo- prav tako Strategija razvoja Slovenije do 2030 kot enega izmed 123 ciljev določa trajnostno upravljanje za naravnimi viri. Ta cilj naj bi se dosegal med drugim z:

  • uvajanjem ekosistemskega načina upravljanja naravnih virov,
  • s preseganjem sektorskega načina delovanja v prostoru in rabi prostora
  • s trajnim varstvom kakovostnih kmetijskih zemljišč
  • s spodbujanjem samooskrbe z lokalno, predvsem ekološko pridelavo živil, ki optimizirajo rabo virov in pozitivno vplivajo na zdravje ljudi in okolja. Koliko to dejansko uresničujemo?

Iz Poročila o razvoju (Umar, 2021, točka 4.9) je razvidno, da je v letu 2019 bilo v rabi okoli 480 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč. To je bilo kar 15% manj zemljišč kot ob osamosvojitvi države leta 1992 vendar, enako kot leta 2012 ko se je krčenje stabiliziralo. Med razlogi za zmanjšanje obsega so predvsem opuščanje kmetovanja in zaraščanje z gozdom ter tudi pozidava. Z vidika zagotavljanja pogojev za lokalno pridelavo hrane pa poročilo kot zaskrbljujoče ocenjuje zlasti skromno površino njiv, ki so za zagotavljanje prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč. Glede površin njiv na prebivalca se Slovenija uvršča med štiri države članice EU z najmanjšo površino njim, pri čemer je velika večina njih namenjena pridelavi krme za živino in le okoli 3% za pridelavo zelenjave. Delež ekološke obdelave zemljišč se sicer povečuje, vendar pa tudi tu prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme in tako stanje ni usklajeno s povpraševanjem po ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter predelanih ne-mesnih živilih.

Trenutno je je v končni fazi priprava Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027, ki ga je po sicer široki javni razpravi vlada RS za pošiljanje Evropski komisiji potrdila konec prejšnjega leta še preden je bila izvedena tudi presoja njegovih vplivov na okolje. Lahko ocenimo, da se sam načrt še vedno drži trendov, ki jih v poročilu zaznava UMAR in izrazito podpira živinorejo, manj pa kaže na napredek pri že omenjenega doseganju cilja Strategije razvoja Slovenije do 2030. Premalo je ukrepov v podpor ekološki pridelavi hrane s pozitivnimi vplivi na zdravje ljudi oziroma spreminjanju razmerja površin, ki so namenjena pridelavi hrane za živino v prid površinam za ekološko pridelavo rastlinske hrane za ljudi v skladu s prehranskimi usmeritvami. Cilj EU do leta 2030 je 25% kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem, Slovenija si zadaja do 2027 povečanje na do 18% (v letu 2019 je bilo teh zemljišč 10,35% (vir kazalniki SDG, Statistični urad).

Da se kmetijska pridelava lahko sploh izvaja mora biti na razpolago dovolj kvalitetnih kmetijskih zemljišč, poleg površin je torej pomembna tudi kakovost tal. Kateri zakoni in kako varujejo kmetijska zemljišča in kakovost tal glede na zahtevo ustave? Na prvem mestu je to Zakon o kmetijskih zemljiščih, varovanje kmetijskih zemljišč pa je tudi eden izmed ciljev in namenov Zakona o urejanju prostora. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč. Ob upoštevanju državnega strateškega prostorskega akta pa je vlada z Uredbo o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za Republiko Slovenijo  določila območja za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za Republiko Slovenijo zaradi pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč, njihovega obsega, zaokroženosti, zagotavljanja pridelave hrane ali ohranjanja in razvoja podeželja ter ohranjanja krajine. Ta območja predstavljajo potencialna območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč, Pravilnik o podrobnejših pogojih za določitev predloga območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč ter o podrobnejši vsebini strokovnih podlag s področja kmetijstva, pa določa podrobnejša navodila za določitev teh zemljišč- Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je šele lani izdalo različne smernice za določanje trajno varovanih zemljišč, izjeme in posege.  Koliko so območja trajno varovanih zemljišč že določena v občinskih prostorskih aktih pa ni mogoče ugotoviti.

 

Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora

Foto: Maja Simoneti

Close
Your custom text © Copyright 2018. All rights reserved.
Close