V sredo, 6. 10. 2021 bo Odbor Državnega zbora za infrastrukturo, okolje in prostor ponovno obravnaval Predlog Resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji. Nevladne organizacije Mreže za prostor in Plana B za Slovenijo so poslance odbora pozvale, da podprejo resolucijo, saj je skrajni čas, da država prepozna podnebne in okoljske krizne razmere in v skladu s tem tudi ukrepa. K temu so nevladne organizacije s podporo številnih organizacij in posameznikov v okviru kampanje Večina pričakuje ukrepe pozivale vlado že v začetku leta 2020.
Evropski parlament je namreč že leta 2019 razglasil podnebne in okoljske izredne razmere in pozval institucije EU k nemudnim konkretnim ukrepom, predvsem, da se vsi zakonodajni in proračunski predlogi uskladijo s ciljem omejitve globalnega segrevanja pod raven 1,5 °C ob hkratnem upoštevanju ohranjanja biotske raznovrstnosti. Evropski Zeleni dogovor, novi podnebni zakon in zakonodajni predlogi za izvršitev Zelenega dogovora, postopoma sledijo tem usmeritvam.
Poziv k hitrejšemu in bolj korenitemu ukrepanju predstavlja najnovejše šesto poročilo IPCC, ki opozarja na hitrejše segrevanje. Glede na predindustrijsko dobo so vzrok povečanja globalne temperature za 1,1 °C izključno emisije toplogrednih plinov (TGP), ki so posledica človeških aktivnosti. Brez nemudnih, odločnih in korenitih ukrepov za zmanjšanje teh emisij lahko pričakujemo, da bomo omejitev segrevanja na 1,5 °C presegli v naslednjih letih, izven dosega pa bo tudi omejitev na 2 °C. Tik pred 26. srečanjem pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja na podnebni konferenci decembra v Glasgowu in pet let po uveljavitvi Pariškega sporazuma tako še vedno bolj kot ne zremo v te cilje, ki se nam prehitro približujejo in kot družba (in družba smo ljudje) ne ravnamo dovolj odgovorno.
Novo Podnebno ogledala 2021 ponovno kaže zaostajanje Slovenije, tako pri nekaterih sektorskih ciljih do leta 2020 (saj se podnebno ogledalo nanaša še na operativni program zmanjševanja toplogrednih plinov do leta 2020), kot pri pomankanju volje in organizacije izvajanja ukrepov Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta do 2030 (NEPN). Kot najbolj kritičen sektor ponovno izpade promet, kjer se emisije sicer zmanjšujejo, ampak prepočasi. Promet še zmeraj predstavlja največji delež (52,1 %) emisij TGP v sektorju, ki ni podrejen trgovanju z emisijskimi kuponi (neETS). Med predlaganimi ukrepi so v ospredju vlaganja v infrastrukturo v javni potniški promet, kolesarsko infrastrukturo, potrebna je bolj progresivna obdavčitev CO2 v okviru davka na motorna vozila, predvsem pa čimprejšnje izvajanje ukrepov, ki jih je določil NEPN za to desetletje (npr. omejevanje parkiranja, spremembo davčne politike in nadomestil v zvezi s povračili stroškov prevoza na delo).
Podnebno ogledalo je opozorilo tudi na potrebno po sistemskih večsektorskih ukrepih. Potrebna je korenita preobrazba gospodarstva. Za namen ozelenitve nacionalnega proračuna in zmanjšanje spodbud, ki so v nasprotju z zmanjševanjem emisij TGP je potrebno pripraviti celovit načrt, ki bo sledil usmeritvam NEPN in Evropskega zelenega dogovora. Veliko je še potrebno vložiti v ciljno ozaveščanje in izobraževanje. V nadaljnjih korakih priprave Strategije prostorskega razvoja Slovenije je treba okrepiti vlogo prostorskega razvoja pri prehodu v nizkoogljično družbo. Posebno poglavje pa je namenjeno organizaciji izvajanja ukrepov, ki opozarja na kritično kadrovsko podhranjenost za izvajanje zahtevnih podnebnih politik, nalog in ukrepov, še posebej ob zaostrovanju podnebnih ciljev. Podnebne vsebine, politike in ukrepi se morajo preliti v vse sektorje, njihovo skladno delovanje usmerjeno v podnebne cilje pa je treba koordinirati. Dolgoročna podnebna strategija do leta 2050 sicer predvideva ustanovitev neodvisnega znanstveno-strokovnega sveta v podporo vladi pri spremljanju in oblikovanju podnebne politike, vendar se to doslej še ni zgodilo. Pred desetimi leti smo že imeli Službo vlade za podnebne spremembe, kje smo pa zdaj?
Podnebno ogledalo nazadnje poudarja tudi pomembnost vključevanja ključnih deležnikov v zgodnje fraze priprave in izvedbe ukrepov, kar se je na strani MOP v zadnjem času še poslabšalo. Pri tem poročilo navaja tudi, da sta vlada in parlament potrdila bistveno drugačno različico dolgoročne podnebne strategije od tiste v javni razpravi, saj so bile kasneje dodane bistveno drugačne vsebine.
Imamo torej dolgoročno podnebno strategijo in NEPN, ki se po letu in pol še ni zares začel izvajati. Na državni ravni nimamo ustrezne organizacijske strukture, ki bi koordinirala podnebne politike in ukrepe čez vse sektorje. Vlada podnebnih sprememb ne obravnava kot prioriteto. Zakona o podnebni politiki nimamo (bil je v javni razpravi jeseni 2019, nova vlada pa je to opustila). Sistemsko zakonsko urejanje so pravzaprav opustile vse vlade prejšnjega desetletja, saj smo imeli prvi predlog zakona v javni razpravi že leta 2010.
Sprejem Resolucije o podnebni in okoljski krizi v Republiki Sloveniji bi glede na trenutno stanje tako pomenil prepoznavanje in priznavanje krizne situacije na najvišji državni ravni, kar bi nedvomno pripomoglo k prednostnemu obravnavanju podnebnih sprememb tako v parlamentu kot na vladi. Voditi bi pa moralo tudi k sprejemu ustreznega podnebnega zakona. Zato od poslancev Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor pričakujemo, da bodo resolucijo podprli ter da jo bo nadalje podprl tudi Državni zbor. Z glasovanjem o tej resoluciji bodo poslanci tudi izrazili svoja stališča, ki jih bodo volivci upoštevali na prihodnjih bližajočih se volitvah.
Preberite več o podnebnih spremembah – fizikalno ozadje, politično zakonodajno ozadje.
—
