14. novembra 2023 je v Slovenskem etnografskem muzeju potekalo šesto Podnebno izobraževanje Podnebnega programa Mreže za prostor. Namenjeno je bilo osvetlitvi povezav med podnebno in biodiverzitetno krizo. Prepletenost porekla in poglabljanja obeh kriz so osvetlili okoljska pravnica mag. Senka Šifkovič (IPoP), biologinja dr. Urška Koce (DOPPS), biolog in ekolog Rudi Kraševec (Društvo Dinaricum) in krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti (IPoP), ki je povezovala vsebine in vodila izvajanje. Predstavitvam je sledila razprava in po dogodku je kot najmočnejše sporočilo odmevala ugotovitev, da sta krizi med sabo neločljivo povezani, da ni mogoče govoriti o eni brez upoštevanja druge ter, da mora zato biti neposredno povezano tudi ukrepanje za njuno blaženje. Povedano drugače, rešitve in ukrepi za blaženje podnebnih sprememb in za prilagajanje nanje morajo nujno sočasno prispevati k ohranjanju narave in biotske pestrosti oziroma k njunemu obnavljanju. Druge izbire nimamo in žrtvovanje narave ni več sprejemljivo, če želimo učinkovito blažiti poglabljanje dveh kriz, ki vse bolj ogrožata naše življenje.
Tokratno usposabljanje je izhajalo iz dejstva, da sta v mednarodni skupnosti podnebna in biodiverzitetna kriza prepoznani kot največja grožnja človeštvu. Pri čemer se podnebnih sprememb in njihovih učinkov kot družba in posamezniki že precej dobro zavedamo in glede njih tudi politično in v praksi ukrepamo, medtem ko se problemov hitrega upadanja biodiverzitete, oziroma izginjanja živalskih in rastlinskih vrst, zavedamo veliko slabše. To je resen problem vsaj iz treh razlogov. Prvič, ker je prav narava s svojimi značilnostmi delovanja (ponor toplogrednih plinov, zadrževanje padavin in vetra, hlajenje in čiščenje zraka) prepoznana kot najmočnejšega zaveznik človeka pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju okolja nanje. In da, ko govorimo o sonaravnih rešitvah, govorimo o sposobnosti narave, naravnih ekosistemov in naravnih prvin na kopnem in v vodi, da absorbirajo toplogredne pline in blažijo podnebne spremembe ter blažijo tudi negativne učinke zaradi podnebnih spremembe že spremenjenega okolja na človeka, njegovo okolje in preostalo naravo oziroma njene prvine. Drugič je to problem, ker prav podnebne spremembe, ki jih povzroča naše delovanje, povzročajo spreminjanje ekotopov in izginjanje posameznih vrst rastlin in živali ter upad biodiverzitete in s tem v bistvu zmanjšujejo sposobnost narave, da blaži podnebne spremembe in prispeva k prilagajanju nanje. In tretjič je šibko zavedanje o ogroženosti narave kot ključne za človekovo preživetje na zemlji problem, ker je podnebna kriza pravzaprav posledica poglabljanja krize okolja, ki se je človeštvo na globalni ravni začelo zavedati in proti njej ukrepati že v šestdesetih letih 20. stoletja. Kriza okolja, ki je pred več kot pol stoletja sprožila razvoj sistematičnega varstva okolja in globalna prizadevanja za trajnostni oziroma dolgoročno vzdržen in od prihodnjih generacij odgovoren razvoj je še vedno z nami. Dobila je samo nove razsežnosti in ime.
Da bi lahko uravnotežili naše delovanje na področju obvladovanja podnebnih tveganj moramo ozavestiti odnos med obema krizama. Predvsem pa moramo čim bolje razumeti povezavo med podnebnimi spremembami in biodiverzitetno krizo. Dejstvo, da spreminjanje podnebja povzroča spreminjanje in izginjanje življenjskega okolja, živalskih in rastlinskih vrst, moramo poznati in skladno s tem tudi ravnati. Mag. Senka Šifkovič je svojo predstavitev mednarodnega pravnega okvira soočanja s podnebnimi tveganji začela z ugotovitvijo, da zavedanje o prepletenosti in nujnosti skupnega obravnavanja podnebne in biodiverzitetne krize žal še ni dovolj prisotno. Če se na mednarodni ravni volja za povezano ukrepanje že krepi, pa se to še ne odraža na domači, slovenski politični agendi. Srečanje držav pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki se je zaključilo decembra 2022 je rezultiralo v Kunminško-montrealski svetovni okvir za biotsko raznovrstnost do 2030. Ta med 23 cilji predvideva poleg obnove narave in trajnostnega upravljanja območij za kmetijstvo, akvakulturo, ribištvo in gozdarstvo, tudi spopadanje s podnebnimi spremembami s pomočjo sonaravnih rešitev in ozelenjevanja urbanega okolja. Za bolj učinkovito varstvo in obnavljanje narave je bila na EU ravni že sprejeta Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, Vračanje narave v naša življenja, ki predvideva tudi sprejem pravno zavezujočih ciljev, ki jih bo določala nova EU Uredba o obnovi narave, ki je v zaključni fazi sprejemanja (več na RESTORENATURE). Ta evropski zakon med drugim vključuje obnovo vsaj 20 % kopenskih in morskih območij ter obnovo habitatnih tipov (30 % do 2030, 40 % do 2040 in 90 % do 2050), obračanje trenda upadanja opraševalcev in odstranjevanje umetnih ovir na rekah, tako da bo vsaj 25.000 km rek ponovno v prostem toku. Za obnovo bo potrebno pripraviti in sprejeti tudi nacionalne načrte obnove narave.
Dr. Urška Koce je podrobno predstavila povezave med podnebnimi spremembami in upadanjem biodiverzitete s poudarkom na slovenskem okolju. Podnebne spremembe so po njenih besedah le eden izmed petih glavnih dejavnikov pospešenega upadanja biotske raznovrstnosti, ohranjanje in obnova biodiverzitete pa ima ključno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Ker podnebne spremembe pospešujejo propadanje narave, njihovi učinki pa so tem izrazitejši, čim slabše je stanje narave, sta ohranjanje in obnova narave pomembna ukrepa, ki koristita zaviranju negativnih procesov. Bolj vrstno pestra in ohranjena narava je odpornejša na podnebne spremembe.
V okviru delovne skupine za varstvo narave v mreži Plan B za Slovenijo, ki jo dr. Koce vodi, je bil pripravljen pregled podnebnih sprememb in izginjanja narave, ki ga je tudi predstavila s primeri vrst iz območja Slovenije. Razložila je, kako podnebne spremembe vplivajo na telesne in fiziološke lastnosti organizmov, vedenje, fenologijo, geografsko razširjenost vrst, velikost, strukturo in trend populacij ter medvrstne odnose, kar vse lahko vodi tudi v izumiranje vrst. Ko iz ekosistema izgine preveč vrst, pa se ta sesuje, kar seveda pomeni tudi izgubo lastnosti, ki so pomembne za blaženje podnebnih sprememb in za stanje spremenjenega okolja.
Razmerje med podnebnimi spremembami in naravnimi vrstami je Rudi Kraševec iz društva Dinaricum kot zaposlen v Notranjskem regijskem parku Cerknica predstavil skozi perspektivo svojega vsakdanjega naravovarstvenega življenja. Na primeru gozda in velikih zveri je prikazal, kako pomembno je, da narava razmerje med vrstami uravnava sama. Ko vanjo posegamo ljudje, prekinjamo medsebojne povezave med posameznimi organizmi in ne moremo predvideti, kje in kako se bo to odrazilo.
Glavno gonilo človekovih posegov v naravo so gospodarski interesi in tako tudi pri upravljanju z gozdovi prevladuje gospodarska funkcija gozdov. Zato nam primanjkuje starih gozdov in dreves. Prav stara drevesa pa imajo izredne kapacitete vezave in skladiščenja ogljika, hlajenja, zmanjševanja erozije in zadrževanja vode, kar vse pomembno služi blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Kraševec pa je posebej poudaril, da pri svojem delu in problemih v naravi vedno ugotovi, da gre za zelo kompleksne zadeve, v katere so vpleteni ljudje z različnimi situacijami in interesi. Zato je za reševanje potrebnega veliko pogovora in vzpostavljanja interdisciplinarnega sodelovanja.
V razpravi je bilo govora o razlogih za to, da je razumevanje biodiverzitetne krize in njene povezanosti s podnebnimi spremembami slabo. Po eni strani se zdi zelo pomembno, da se o tem več govori, po drugi pa bi morda celo morali začeti govoriti le o eni podnebno-biodiverzitetni krizi ter oba pojava nehati ločevati. Nekako moramo preseči stanje v katerem ljudje še vedno sebe »izločamo« iz narave in ne znamo več živeti z njo in jo videti kot živ, sebi enakovreden, organizem.
Vsekakor zdaj že vemo, da so razmere tudi v Sloveniji že take, da moramo podnebno in biodiverzitetno krizo jemati resno in se nanju odzvati kar se da učinkovito. Lanski obsežen požar na Krasu in letošnje katastrofalne poplave sta pokazala, da so bile napovedi znanstvenikov še kako realistične in ne puščata več dvomov glede tega, da se naše podnebje nepreklicno spreminja in da je čas stabilnega vremena minil. Podnebne spremembe so na našem pragu in ne samo človeka, pač pa tudi druge žive organizme, ogrožajo in jim povzročajo veliko škodo. Po poplavah je na primer življenje v vodi in ob vodi rek, ki so poplavile za dalj časa, bilo uničeno in veliko vprašanje je ali bodo rešitve v okviru obnove po poplavah dovolj dobro in vsestransko domišljene, da se bo življenje v vode tudi vrnilo.
Predstavitve
Predstavitve mag. Senka Šifkovič, IPoP – Inštitut za politike prostora
Predstavitev dr. Urška Koce, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS)
Predstavitev Rudi Kraševec, društvo Dinaricum
—
Foto: Marko Peterlin
