Na referendum: PROTI noveli Zakona o vodah, ZA trajnostno urejanje prostora

V nedeljo 11. julija bomo prebivalci Slovenije na referendumu odločali o sprejemljivosti novih določil Zakona o vodah glede gradnje na vodah, obalnih in priobalnih zemljiščih. Spremembe je Državni zbor sprejel marca letos kljub glasnemu nasprotovanju stroke in civilne družbe. Novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah dovoljuje možnost graditve enostavnih objektov in objektov v javni rabi na teh zemljiščih, ob pogoju pridobitve vodnega soglasja. Možnosti gradnje je novela s tem razširila, odločanje o tem pa prenesla z vlade na strokovne službe ministrstva. Referendum bo pokazal, ali prebivalci to dovolimo ali ne. Če hočemo trajnostno urejati prostor in si želimo ohraniti naravne posebnosti in razvojne prednosti naše države zase in bodoče rodove,  tega ne bi smeli dovoliti. Zakaj?

Brez velikega poglabljanja v strokovna ozadja vemo, da so obvodna zemljišča habitati največje biotske raznovrstnosti – da kar kipijo od raznolikega življenja rastlin in živali, če jim le dovolimo. Varovanje vodnega in obvodnega prostora je zato, ob hitrem izumiranju vrst, ena najvišjih prioritet varstva okolja in narave, ki vključuje tudi zagotavljanje zdrave pitne vode ter varstvo obal in nabrežij pred erozijo in poplavami. Ne samo varovanje, potrebno je tudi obnavljanje naravnih obvodnih in vodnih ekosistemov. Medtem ko Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 pravi, da je “treba okrepiti prizadevanja za obnovo sladkovodnih ekosistemov in naravnih funkcij rek«, novela Zakona o vodah predlaga pozidavo teh dragocenih območij z objekti, ki jih Gradbeni zakon definira kot:

  • enostavne objekte, ki so objekti tako majhnih dimenzij, da se v njih ne more zadrževati večje število oseb, konstrukcijsko enostavni in prostorsko manj zaznavni. Po Uredbi o razvrščanju objektov je objekt nezahteven če ima samo eno etažo in njena višina ne presega 6 m, globina ne 2 m in nosilni razpon ne 5 m; lahko pa je to tudi drug gradbeno inženirski objekt, ki ni stavba (sem sodijo tudi npr. pregrade in jezovi), če njegova višina ne presega 5m, globina ne 2m in nosilni razpon ni večji od 4 m.
  • objekte v javni rabi, ki so objekti ali deli objektov, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem – to so nestanovanjska stavba kot je gostinska stavba, poslovna in upravna stavba, trgovska stavba in stavba za storitvene dejavnosti, stavba za promet in stavba za izvajanje komunikacij, stavba splošnega družbenega pomena, obredna stavba in druga nestanovanjska stavba, če je namenjena javni rabi, in javna površina kot je javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina.

Nesporno je, da sta v prizadevanjih za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ključna zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in, poleg ohranjanja, predvsem obnavljanje narave in njenih sistemov. Prav naravni sistemi imajo največjo sposobnost blaženja in prilagajanja. Zato je v zvezi z dovoljevanjem posegov v prostor nujno upoštevanje prvega načela urejanja prostora – to je načela trajnostnega prostorskega razvoja. To spodbuja tak prostorski razvoj, ki ob upoštevanju ciljev urejanja prostora in na podlagi spremljanja stanja v prostoru omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije hkrati pa ne ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Tako se zagotavlja racionalna in učinkovita raba zemljišč, izmed možnosti za razvoj pa se izbirajo tiste, ki so za uresničevanja interesov razvoja in obenem za ohranjevanje kakovostnega življenjskega prostora in drugih varstvenih interesov najboljša. Sistemska dovolitev umeščanja enostavnih objektov in objektov v javni rabi na priobalna zemljišča to nikakor ni.

Naša država je široko prepoznavna po ohranjenosti narave in dostopnosti obalnih in obvodnih območij in prav nobenega razloga ni, da bi se kot družba tej razvojni prednosti odrekli. Privatizacija obalnega pasu preko omogočanja gradnje različnih enostavnih objektov lahko, zaradi znane šibkosti sistema nadzora nad rabo in urejanjem prostora, vodi v hitro degradacijo prostora in prostorske identitete države ter v omejevanje prostega dostopa do vode in v izločanje ljudi iz rabe prostora na osnovi lastništva in ekonomskega statusa. Eno in drugo bi dolgoročno gledano povzročilo tako poslabšanje kakovosti prostora kot poglabljanje socialnih razlik ter bi škodovalo družbi, okolju in gospodarstvu države. Na nevarnosti takega ravnanja so našo vlado med drugim opozorili tudi predstavniki Avstrijskih oblasti, ki zelo obžalujejo stanje v svojem okolju in pomanjkanje odgovornosti za trajnostni prostorski razvoj v preteklosti.

Več informacij: https://zapitnovodo.si/

Stališče strokovnih organizacij, ki se okvarjajo z urejanjem prostora, najdete tukaj.

Foto: Nina Plevnik

Close
Your custom text © Copyright 2018. All rights reserved.
Close