Največ kakovostne hrane trenutno še vedno pridobimo obdelavo tal in rejo živali na kopnem oziroma v vodi. Čeprav hrano večinoma kupujemo v trgovinah, kjer je danes lahko dostopna iz različnih delov sveta, je ponudba hrane še vedno najbolj odvisna od pogojev za pridelavo oziroma količine in kakovosti obdelovalnih površin. Rodovitna tla nastajajo tako počasi, da jih štejemo za neobnovljivi naravni vir. Ko so pridelovalna (kmetijska) zemljišča enkrat pozidana, za pridelavo hrane niso več uporabna. Vzpostavitev nadomestnega kmetijskega zemljišča na degradiranih površinah zahteva velike količine rodovitne zemlje, ki jo je izjemno težko zagotavljati. Pogoj so namreč veliki denarni vložki in daljše časovno obdobje, nujno za obnovo lastnosti zemlje za namen pridelave hrane. Zato je varstvo kmetijskih zemljišč za pridelavo in zagotavljanje hrane strateškega pomena, pri tem pa igra pomembno vlogo prostorsko načrtovanje.
Pomen zagotavljanja dostopnih in kakovostnih pridelovalnih površin se še dodatno prihaja v ospredje v luči ciljev trajnostnega razvoja in podnebnih sprememb. Države poudarjajo ničelno toleranco do gradnje na kmetijskih površinah, mesta in javni sistemi o lokalni preskrbi s hrano, prebivalci o samooskrbi in prehodu na nizkoogljične jedilnike in brezmesno prehrano. Podnebne spremembe nas silijo, da se o ogljičnem odtisu svoje hrane in pridelavi lokalne hrane sprašujemo večkrat in še bolj poglobljeno. Imamo sploh dovolj pridelovalnih površin, bo v prihodnosti dovolj vode za namakanje, kako naj se organiziramo, da bomo po najboljših močeh prispevali k varni oskrbi s hrano? Tudi epidemija Covid-19 je pokazala, kako zelo smo ranljivi v preskrbi s hrano, razkrila nam je vrednost lokalno pridelane in prodane hrane ter pokazala, da mora oskrba z lokalno hrano dejansko in ne le deklarativno postati ena od razvojnih prioritet države in lokalnih skupnosti.
Pridelava hrane je zelo pomembna in odvisna od strateških politik na več ravneh, od zagotavljanja pogojev za pridelavo, kakovost in varstvo kmetijskih zemljišč do varstva potrošnikov. Hkrati je dejavnost, katere kompleksnost je za povprečnega potrošnika težko razumljiva. Zaradi tega smo temi pridelave hrane posvetili zadnjega v seriji seminarjev za trajnostno urejanje prostora s pomočjo treh zanimivih sogovornikov.
Dr. Tomaž Kralj nam je kot pedolog predstavil osnove pedologije oziroma vede o tleh in nas spomnil, da so še nedolgo nazaj ljudje prav dobro vedeli, kako pomemben naravni vir so kakovostna tla. Od rodovitnih tal so bili neposredno odvisni. Odgovoren odnos se lepo vidi tudi v ravnanju v prostoru. Naselja so umeščena na manj kakovostna tla, gručasto, z namenom ohranjanja tal kot naravnega vira. Pomemben podatek vrednotenja tal je podatek o boniteti zemljišča, to je proizvodni sposobnosti, ki se določa v obliki bonitetnih točk (od 0 do 100). Bonitetne točke se izračunajo na podlagi lastnosti tal (razvojna stopnja, matična podlaga in tekstura), klime (regije in nadmorske višine), reliefa (v Sloveniji zelo pomemben dejavnik) in posebnih vplivov (npr. skalovitost, poplavnost, erozija…). V Sloveniji še ne razpolagamo z dovolj podrobnimi pedološkimi podatki. Za območje države je narejena pedološka karta v merilu 1:25.000, vendar bi za učinkovito vrednotenje in varovanje tal potrebovali bistveno bolj podroben prostorski podatek, v merilu vsaj 1:10.000. V zadnjih letih se vse bolj poslužujemo načinov zagotavljanja nadomestnih kmetijskih zemljišč, kot kompenzacijo v primerih posegov na kmetijska zemljišča. Možni načini nadomeščanja kmetijskih zemljišč z namenom ohranjanja proizvodnega potenciala, so predvsem v spremembi namenske rabe prostora, iz nekmetijskega v kmetijskega v vzpostavitvi »novih« kmetijskih zemljišč s posekom gozda ali sanacijo degradiranih površin in v izboljšavi obstoječih kmetijskih zemljišč (npr. z dodajanjem rodovitne zemlje). S tem v večini primerov nadomeščamo le kmetijska zemljišča (kmetijsko rabo), ne pa tudi tal kot naravnega vira.
Mag. Jelka Hudoklin, krajinska arhitektka in prostorska načrtovalka iz podjetja Acer Novo mesto je razložila, kako se varstvo kmetijskih zemljišč zagotavlja v prostorskem načrtovanju in kako se izvaja v praksi. Prostorsko načrtovanje skozi usklajevanje različnih razvojnih in varstvenih interesov na koncu rezultira tudi v določitvi namenske rabe prostora, med njimi določitve stavbnih in kmetijskih zemljišč, v občinskem prostorskem načrtu (OPN). Ta se spreminja na podlagi pobud, katerih primernost se presoja tudi s preveritvami vplivov na kmetijska zemljišča, predvsem tista z boniteto nad 40%. Zakon o kmetijskih zemljiščih je leta 2011 za boljše varovanje območij za pridelavo hrane vzpostavil institut trajno varovanih zemljišč. Uredba, ki je določila ta območja na državni ravni, je bila sprejeta leta 2016, še danes pa so trajno varovana zemljišča bolj ko ne črka na papirju. Ta zemljišča namreč določijo občine v postopku sprememb OPN na podlagi strokovnih podlag, ki pa se naročijo šele po sprejemu sklepa o začetku postopka priprave sprememb OPN, kar je zelo pozno (doslej je bilo izdelanih le nekaj takih strokovnih podlag). Sicer pa se varstvo kmetijskih zemljišč uresničuje predvsem skozi načelo trajnostnega urejanja prostora s poudarkom na omejitvi širitve naselij in razpršene poselitve. Vendar pa ni jasnih meril za opredelitev pomembnih središč v omrežju naselij, v katerih bi zagotavljali večjo gostoto in racionalnejšo rabo prostora (tudi s širitvijo pozidave in tudi z ohranjanjem javnih zelenih površin). Težava je predvsem v tem, da ni ustreznih, dostopnih stanovanj in zemljišč za gradnjo, obenem pa stavbna zemljišča ostajajo komunalno neopremljena in zato nepozidana, kar vedno znova sproža pobude in potrebe po pozidavi novih kmetijskih zemljišč v mestih in na podeželju. Potrebujemo usmerjanje poselitve predvsem v večja naselja, boljše evidence stavbnega fonda in potreb, več strokovnih in finančnih spodbud za prenovo stavb, sosesk in naselij, večje takse za spremembo namenske rabe prostora in sistemske spodbude za komunalno opremljanje stavbnih zemljišč. V prostorskem načrtovanju je treba čim prej opredeliti ureditvena območja naselij in trajno varovana kmetijska zemljišča ter uresničevati učinkovitejše medresorsko sodelovanje pri varstvu, načrtovanju in upravljanju krajine.
Dr. Renata Karba, strokovna sodelavka Umanotere, je predstavila končni produkt, ki nastane iz rodovitne prsti na kmetijskih zemljiščih, ki jih še imamo – našo hrano. Ob tem je razkrila, koliko je imamo v Sloveniji iz lastne proizvodnje. Žal velik del hrane, ki jo potrošimo, ne izvira iz naših tal. Najbolj smo samooskrbni z živili živalskega izvora, vendar tudi to ne drži povsem, saj uvažamo veliko krme za živino, pridelane tudi na območjih izsekavanja tropskih gozdov. Ob tem prehranska priporočila usmerjajo v čim manjše uživanje rdečega mesa. Našo samooskrbo najbolj ogroža pozidava kmetijskih zemljišč, preveč živinoreje, zaraščanje kmetijskih zemljišč, nakupovanje v trgovskih centrih in preveč odpadne hrane (kar pol iz gospodinjstev). Obseg kmetijskih zemljišč, sposobnih za pridelavo hrane, se pri nas krči. Vprašanje je tudi, kaj pridelujemo na obstoječih zemljiščih. Na najbolj rodovitnih ravninskih površinah je še preveč površin namenjenih pridelavi hrane za živino, ne pa pridelavi rastlinske hrane za ljudi. Zmanjšanje obsega živinoreje bi prispevalo tudi k zmanjšanju kmetijskih izpustov toplogrednih plinov in s tem povečalo prispevek kmetijstva k blaženju podnebnih sprememb. Na te je kmetijstvo zelo občutljivo in zaradi njih je pridelovanje hrane vse bolj zahtevno. Kmetijska pridelava tudi najbolj vpliva na biodiverziteto ter kakovost vode in tal, zato je najboljša ekološka pridelava hrane. Žal pa kmetijska politika tudi za naslednje obdobje ne predvideva podpore razvoju ekološkega kmetijstva. Zaradi vseh navedenih ogroženosti je nadaljnje krčenje (predvsem pozidava) kmetijskih zemljišč nesprejemljivo. Uveljavljenih sistemov varovanja kmetijskih zemljišč pristojne institucije ne uveljavljajo učinkovito, zato je naloga nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu, da se zavzemajo za varstvo kmetijskih zemljišč pri prostorskem načrtovanju, da podpirajo ekološko pridelavo hrane in bolj zdrave prehranske navade ljudi ter kratke oskrbovalne verige. Pri tem so v oporo zgledi dobrih praks, na primer primer kmetije, ki skrbi za stalno izboljševanje kakovosti tal Kmetija Zlate misli iz Jarenine.
Zaključna razprava je pokazala, da potrebujemo osveščenega potrošnika, saj danes naš način življenja (potrošniške navade) v veliki meri narekuje prostorsko načrtovanje. Interesi za rabo kmetijskih zemljišč za druge namene so veliki, ko pa se ta raba enkrat spremeni, ni vrnitve. Degradirano območje se sicer lahko sanira, vendar le, če imamo na razpolago tudi rodovitno zemljo za prekritje, pa tudi ob tem lahko traja desetletja, da se v tleh vzpostavijo lastnosti in pogoji, primerni za pridelavo hrane.
Ugotavljamo, da je stanje degradacije tal v celotni EU zaskrbljujoče, kljub temu pa doslej ni bilo resnih strateških načrtov za preprečevanje tega. Šele novembra lani je Evropska komisija pripravila in državam članicam priporočila sprejetje predloga Strategije EU za tla do leta 2030, zato upamo, da se bodo na tem pomembnem področju kmalu zgodile pozitivne spremembe. Globalno je degradacija tal namreč tako obsežna, da FAO napoveduje le še 60 žetev.
—
Seminarji so namenjeni članicam Mreže za prostor in drugim, ki jih zanima poglobiti svoje znanje o trajnostnem urejanju prostora. Seminarji so del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena na tem dogodku, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor, Eko sklada j.s. ali projektnih partnerjev.
