Na drugem Podnebnem izobraževanju Mreže za prostor v okviru Podnebnega programa sta se nam 15.12.2020 pridružili mag. Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja na ARSO in mag. Andreja Urbančič, iz Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan. Predstavili sta nam, kakšno je stanje glede podnebnih sprememb v Sloveniji, kakšne so projekcije sprememb do konca stoletja in kakšna je, ali bi morala biti, naša podnebna pot*.
V Sloveniji lahko po najslabših scenarijih pričakujemo konec stoletja povečanje temperature za 4 ali več °C glede na predindustrijsko dobo (doslej se je temperatura v Sloveniji povečala že za 2 °C ), imeli bomo do 90 vročih dni na leto in tudi več padavin, ki bodo prišle pretežno v jesensko zimskem času v obliki nalivov in neurij. Najbolj izpostavljena bosta kmetijstvo in gozdarstvo, tako zaradi zgodnje rasti in pozeb, poletnih suš, povodnji in neurij kot tudi škodljivcev. Kmetijstvo že danes močno čuti spremembe in se tudi najbolj intenzivno prilagaja, je povedala Mojca Dolinar.
Spremembe, predvsem vročina, pa močno vplivajo tudi na naše zdravje. Že sedaj se beleži povečana smrtnost ob vročinskih valovih, tudi storilnost je poleti vse nižja. V obdobjih, ko se temperatura zraka ne spusti pod 20 °C niti ponoči, si človek v našem podnebnem pasu ne zmore odpočiti. Dviganje temperatur in topljenje večnega ledu (permafrosta) bo vplivalo na povečanje nevarnosti za razvoj in prenos novih nalezljivih bolezni, približuje se nam na primer malarija. V poletnem času, v podaljšani vročini, se bo slabšala kakovost zraka zaradi ozona. Več informacij o projekcijah in napovedih za Slovenijo do konca stoletja je na voljo na spletni strani ARSO.
Pri prostorskem načrtovanju in gradnji je zaradi tega potrebno dodatno pozornost posvečati drenažnim sistemom, ki sedaj niso prilagojeni na nalive in povodnji ki smo jim občasno že priča in bodo v prihodnosti še pogostejši in bolj silni. Hkrati postaja izziv razvoj novih gradbenih materialov, ki bodo bolj odporni na vročino in bolj učinkoviti pri zagotavljanju energetske učinkovitosti stavb.
Najbolj izstopa problematika velikih emisij iz prometa in nemoč spopadanja z njimi. V predstavitvi Podnebnega ogledala in Podnebne poti Slovenije je bistvene ugotovitve razložila Andreja Urbančič. Tudi do leta 2050, na katerega ciljamo s podnebno nevtralnostjo, bo potreba po »potniških kilometrih« še naraščala, čeprav se bodo emisije toplogrednih plinov iz prometa manjšale.
Edina možna pot je, da kot družba bistveno zmanjšamo potrebe po energetskih storitvah in spremenimo svoje potrošniške navade in izbire, s poudarkom na mobilnosti. Z instrumenti prostorskega načrtovanja, predpisi, davki, spodbudami, podpornimi shemami za socialno šibke je treba podpirati zmanjševanje potrebe po energetskih storitvah. Najbolj zaželeni so tisti ukrepi, ki zmanjšujejo pritisk na prostor in hkrati predstavljajo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Pomembna je zasnova naselij, v smislu zagotavljanja stanovanj, storitev in delovnih mest na način, ki zmanjšuje potrebe po mobilnosti in omogoča kolektivne daljinske sisteme ogrevanja in komunalno infrastrukture.
V razpravi je udeležence zanimalo, koliko bo elektrifikacija prometa vplivala na večjo obremenitev narave zaradi umeščanja obnovljivih virov energije v prostor. Andreja Urbančič je pojasnila, da elektrifikacija avtomobilov predstavlja le 20 % porabe električne energije in da se bo pritisk na povečano preskrbo ustvarjal predvsem zaradi elektrifikacije drugih procesov in nadomeščanja dveh velikih energetskih objektov, katerima pred letom 2050 poteče življenjska doba – Termoelektrarna Šoštanj in Jedrska elektrarna Krško. Poudarek bo po napovedih na sončni energiji, ki pa ne bo mogla pokriti vseh potreb, ker je še vedno problem skladiščenje energije. Optimizem zdaj zbujajo možnosti za skladiščenje preko sintetičnega plina.
Med razpravo je bila podana tudi ideja, da bi bilo potrebno imeti neko platformo – bazo vseh ukrepov in idej za ukrepanje, iz katere bi lahko občine, pa tudi posamezniki nabirali ideje, kaj in kako lahko naredijo v svojem lokalnem okolju ali v svojem domu, da prispevajo k blaženju podnebnih sprememb oziroma se nanje kar najbolje prilagajajo. Kaj takega zaenkrat ne obstaja – občine se na področju energetike lahko poslužijo lokalnih energetskih agencij, obstaja tudi platforma za trajnostno mobilnost. Vsekakor pa bi bila dobrodošla neka zbirka dobrih praks, ki bi bile podpora in spodbuda za lokalno ukrepanje.
Nazadnje je padlo tudi vprašanje o aktualni podnebni politiki Slovenije. Ali bo dolgoročna podnebna strategija, ki se trenutno še dokončuje naslovila razkorak med ciljem 36 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki si ga je Slovenija zastavila do leta 2030 v Nacionalnem energetskem in podnebnem programu in ciljem 55 % zmanjšanja emisij do leta 2030, ki ga je EU dokončno potrdila pred nekaj dnevi? Zaenkrat slabo kaže, je pa to stvar politične volje in predvsem Ministrstva za okolje in prostor. Glede na to, ko se sprejeti Nacionalni energetski in podnebni program ne izvaja, sredstva Eko slada ostajajo neporabljena, razpoložljive kadrovske kapacitete za ukvarjanje s podnebno politiko so ekstremno nizke na ministrstvu se s temo ukvarja pol človeka, in da Slovenija niti ni poslala predstavnika na srečanje pogodbenic Pariškega sporazuma, je možno dvomiti o osveščenosti politike o problemu ter kot eno pomembnejših predvolilnih vprašanj opredeliti vprašanje: Kako boste organizirali podnebno politiko?.
*Podnebna pot 2050 (ClimatPath2050) je LIFE program namenjen spremljanju napredka in načrtovanju podnebnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na področjih stavb, prometa, industrije, kmetijstva, gozdarstva in odpadkov.
Izobraževanje je del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe.
