V Mreži za prostor zelo pozorno spremljamo pripravo posebnega zakona za izvajanje javnih služb varstva okolja, predvsem z vidika naših prizadevanj za izboljšanje pogojev za urejanje in čiščenje javnih površin, in z ozirom na velik pomen zelenih površin za soočanje mest s podnebnimi spremembami. Ena od težav predmetne javne službe je tudi dejstvo, da že trideset let nobena vlada ni sprejela uredbe, s katero bi za urejanje in čiščenje javnih površin določila merila in pogoje za izvajanje javne službe. Po pregledu novega predloga z obžalovanjem ugotavljamo, da noben predlog, ki smo ga podali v javni razpravi na prvi osnutek novega zakona, ni bil upoštevan. Če bo tak zakon sprejet, bo ureditev, glede na veljavno, predstavljala celo določeno stagnacijo pravnega okvira za izvajanje te občinske javne službe, kar je med drugim v nasprotju tudi z navedenim ciljem zakona.
Po enem letu je do 22. junija 2023 v javni razpravi nov osnutek Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja, ki ga je pripravilo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Izvajanje javnih služb varstva okolja sedaj ureja Zakon o varstvu okolja (ZVO-2 v 232. in 233.členu), ki sodi v pristojnost novega Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
V Mreži za prostor zelo pozorno spremljamo pripravo posebnega zakona za izvajanje javnih služb varstva okolja predvsem skozi perspektivno naših večletnih prizadevanj za resno izboljšanje pogojev za izvajanje obvezne lokalne javne službe urejanje in čiščenje javnih površin z oziroma na velik pomen zelenih in ozelenjenih površin za soočanje mest s podnebnimi spremembami in drugimi izziv prihodnosti. Za zakonodajne spremembe, pripravo podzakonskih predpisov za izvajanje javne službe, smo se zavzeli prvič leta 2017 in od takrat sistematično naslavljamo problematiko odsotnosti enotnih nacionalnih standardov in meril izvajanja javne službe skozi različne dejavnosti. Zavedamo se strokovne praznine, ki jo je ustvarila reorganizacija komunalnih dejavnosti v devetdesetih in posebej šibkosti manjših občin pri vzpostavljanju strokovno kompetentne javne službe ter nevarnosti, ki jo tako stanje predstavlja za soočanje mest s potrebo po ambicioznem ozelenjevanju in krepitvi funkcij zelenih površin, še posebej po zadrževanju in ponikanju padavin.
V Mreži za prostor se že več leta intenzivno ukvarjamo z ozaveščanjem o velikem in še rastočem pomenu urejanja zelenih in drugih javnih površin za mestno okolje, ljudi, naravo in gospodarstvo in s krepitvijo možnosti za njihovo bolj celovito in povezano načrtovanje in strokovno kompetentno upravljanje. Zato se tudi v dialogu s predstavniki občinskih strokovnih služb in izvajalcev javne službe zavzemamo za kar najboljšo možno, potrebam slovenskih mest in občin dobro prilagojeno, sistemsko podporo (minimalna enotna merila in standardi) izvajanju občinske javne službe varstva okolja urejanje in čiščenje javnih površin, v okvir katere sodita tudi urejanje javnih zelenih površin in ravnanje z mestnimi drevesi. Po pregledu novega predloga z obžalovanjem ugotavljamo, da noben predlog, ki smo ga podali v javni razpravi na prvi osnutek novega zakona, ni bil upoštevan. Celo več, ureditev bo, glede na veljavno, predstavljala določeno stagnacijo pravnega okvira za izvajanje te občinske javne službe, kar je v nasprotju s sicer uvodoma v obrazložitvi zakona navedenim ciljem zakona, to je »določitev mehanizmov, s katerimi bi država lahko posegala v sistem izvajanja občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja zaradi zagotavljanja njegove racionalnosti (ekonomika, infrastruktura,…) tudi glede doseganja ciljev, določenih na ravni Evropske unije.
Tako veljavni Zakon o varstvo okolja, kot oba njegova predhodnika, določa urejanje in čiščenje javnih površin kot obvezno občinsko javno službo varstva okolja, objekti in naprave, potrebni za izvajanje te in drugih občinskih javnih služb pa so infrastruktura lokalnega pomena in morajo biti evidentirani v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture oziroma drugih katastrih, v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje. Če je prvi osnutek Zakona o gospodarskih javnih službah še miselno ohranjal podobno ureditev, pa novi osnutek zdaj izrecno izvzema javne površine iz infrastrukture lokalnega pomena za izvajanje javne službe varstva okolja. Predvidena je le še evidenca javnih površin, vendar ne kot javne infrastrukture, vlada pa naj bi podrobneje predpisala vrste javnih površin, za katere se izvaja ta javna služba. Poleg vprašanja izločitve javnih površin iz sistema javne infrastrukture, ki v osnutku zakona ni posebej pojasnjeno in vprašanja o smiselnosti takega vladnega predpisa, obstaja tudi utemeljen dvom, da bo vlada sploh kdaj sprejela tak predpis, saj gre pri javnih površinah za prostorsko kategorijo površin, ki jih določa Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) in njegovi izvedbeni predpisi in se torej mora odraziti v izvedbenih prostorskih načrtih. Hkrati pa javne površine so in morajo ostati kritična skupna komunalna infrastruktura, preko katere se prebivalcem zagotavljajo življenjsko pomembni pogoji bivanja in uresničujejo tako lokalne kot nacionalne in EU javne politike (narava – biodiverziteta, javno zdravje, poplavna varnost, podnebna nevtralnost …).
Največji implementacijski deficit izvajanja predmetne javne službe varstva okolja po veljavnem ZVO-2 (in njegovih predhodnih verzij), predstavlja dejstvo, da že trideset let nobena vlada ni sprejela uredbe, s katero bi za urejanje in čiščenje javnih površin določila minimalne enotne oskrbovalne standarde to je merila in pogoje za izvajanje javne službe, kar bi postali podlaga tako za določanje vrednosti teh storitev kot za racionalizacijo stroškov z izvajanjem javne službe in tudi zagnali krepitev te pomembne komunalne dejavnosti. Danes občine vsaka zase izvajajo javno službo in v sodelovanju z izvajalci, glede na možnosti in zelo različno strokovno znanje, nekatere sistemski deficit nadomeščajo s svojimi podrobnimi predpisi, kjer obravnavajo vsebine, ki v bistvu zadevajo vse občine in izvajalce in bi jih lahko bistveno bolj racionalno uredi državni predpis. Kot je pokazala Strokovna podlaga za ureditev pravnega okvira za izvajanje javne službe, pot do boljšega skupnega pravnega okvira zaradi najbolj ambicioznih občin niti ne bi bila nujno zelo dolgotrajna in zahtevna. Žal je novi predlog zakona ta implementacijski deficit naslovil drugače – če je prvi predlog še vseboval podobno določilo o dolžnosti vlade kot zakon o varstvu okolja, da država sprejme tak predpis, pa naj bi bo vlada po novem predlogu, poleg določitve vrst javnih površina, na katerih se izvaja predmetna javna služba, določila le še naloge te javne službe. Ne bo pa več dolžna določit tudi standardov ter tehničnih in vzdrževalnih normativov za izvajanje javne službe in drugih pogojev izvajanja javne službe kot to določal še prvi osnutek zakona.
Po sprejemu predloga novega zakona se predvideva sprejem tega za izvajanje dejavnosti sorazmerno nepomembnega podzakonskega predpisa v osemnajstih mesecih. Glede na dogajanje z aktualnim pravnim okvirom, ko še po treh desetletjih veljavnosti rahlo drugačnega zakonskega določila, nimamo rešitev, ki ji je predvidel zakon, nimamo nobenih zagotovil, da se bo to tudi res zgodilo na osnovi novega zakona. Še posebej glede na to, da bi predpis moral biti dejansko pripravljen že skupaj z aktualnim predlogom osnutkom zakona. Poleg tega pa 156. člen osnutka v prehodnih določbah dodatno določa, da se do sprejema tega podzakonskega akta vlade, še vedno uporablja 233. člen ZVO-2, torej bo režim novega zakona glede občinske javne službe varstva okolja lahko stopil v veljavo šele nekje v daleč v prihodnosti.
V Mreži za prostor bomo po posvetovanju s članicami in partnerji posredovali zakonodajalcu konkretne pripombe na predlog, zdi se nam, da je še zadnja priložnost za resnično okrepitev sistema urejan javnih zelenih površin pred valom investicij, ki jih bo tako v duhu prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb kot drugih javnih interesov sprožil niz javnih programov in politik. Odziv na predlog pričakujemo tudi od občin in izvajalcev javnih služb povezanih v Zbornici komunalnega gospodarstva.
Oddane pripombe Mreže za prostor najdete tukaj.
—
Foto: Urška Didovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)
