IPoP – Inštitut za politike prostora je v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor posredoval Ministru za naravne vire in prostor Urošu Brežanu pobudo za pripravo državnih smernic za ravnanje z drevesi in za zakonsko zaščito in strokovno kompetentno obravnavo dreves v urbanem okolju in krajini. Pobuda se opira na razmere v ravnanju z drevesi v prostoru slovenskih naselij in krajine ter na spoznanja in priporočila mednarodnih raziskav, organizacij in dokumentov glede ravnanja s temi drevesi in njihovega pomena za varstvo narave, okolja, zdravja in dobrega počutja ter obvladovanje podnebnih tveganj.
V Sloveniji so drevesa v naseljih in krajini, v nasprotju z drevesi v gozdu, zaenkrat brez ustrezne sistemske zaščite in obravnave. To v prostoru povzroča vedno bolj očitno in nepovratno škodo in zbuja vse bolj glasne kritike tako s strani lokalnega prebivalstva kot širše civilne družbe. Aktualni slovenski način obravnave dreves v urbanem okolju in krajini je hkrati tudi v velikem nasprotju z mednarodnimi priporočili za varstvo, načrtovanje in upravljanje urbanega drevesnega fonda (urbanih gozdov) in zelenih površin v naseljih. Primeri nepotrebnega sekanja odraslih dreves in obravnave starih in novo posajenih dreves kažejo na parcialno obravnavo funkcij dreves v urbanem okolju in krajini ter očitno nestrokovno ravnanje z drevesi.
Dejstvo, da so nekatera drevesa v naših naseljih zaščitena preko Zakona o ohranjanju narave ali Zakona o varstvu kulturne dediščine in da so nekatere občine sprejele strokovna pravila ravnanja z drevesi in angažirale strokovno kvalificirane kadre za delo z drevesi, ne spremeni ugotovitev, da je realnost ravnanja z drevesi v Sloveniji odraz slabe prakse, ki kaže da:
- vsaka občina po svoje varuje, načrtuje in upravlja svoj drevesni fond in razlike v strokovnosti ravnanja so med občinami precejšnje;
- vsa odrasla urbana drevesa v nobeni občini niso obravnavana pod enakimi strokovnimi pogoji;
- varstvo odraslih dreves pred sekanjem in nestrokovno obravnavo v urbanem okolju in krajini ni učinkovito;
- sta lahko nestrokovna tako vzdrževanje dreves (kampanjsko obrezovanje, obglavljanje) kot nova saditev (izbor in kakovost sadik, premalo prostora, slabo pripravljen rastni substrat);
- je javnost slabo obveščena o posegih v drevesni fond in pogosto povsem izključena iz procesov upravljanja z drevesi in tudi slabo ozaveščena o pomenu strokovno kompetentnega upravljanja dreves.
Razmere so v slovenskem prostoru alarmantne in kažejo tudi na veliko pomanjkanje razumevanja funkcij dreves in na zanikanje pomena strokovno kompetentnega načrtovanja in vzdrževanja dreves v urbanem okolju in v krajini pri odločevalcih.
Drevesa v urbanem okolju (opredeljena tudi kot urbani gozd ali mestna drevesa) so danes prepoznana kot največji zaveznik človeka pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje v urbanem okolju in krajini. Največ ekosistemskih koristi zagotavljajo lokalnemu okolju velika odrasla in starajoča se drevesa. Raziskave poročajo, da je letna neto ekološka korist velikega drevesa kar za 92 % večja od koristi majhnega drevesa in da lahko veliko odraslo drevo zagotovi tudi do tisočkrat več ekosistemskih koristi kot pravkar posajeno mlado drevo. Upoštevati je treba časovni zamik pri zagotavljanju koristi in verjetnost, da novo posajeno drevo ne bo nikoli doseglo res visoke starosti in polne velikosti. Ko govorimo o ekosistemskih koristih govorimo o koristi dreves za varstvo narave (tal, vode, rastlin in živali), varstvo okolja (zrak, vlaga, temperatura, hrup), zdravje ljudi, vrednost nepremičnin in razvojno privlačnost okolja ter za blaženje podnebnih sprememb (ponor ogljika) in prilagajanje nanje (zadrževanje padavin, erozije in vetra, blaženje ekstremnih temperatur). In ko govorimo o koristih dreves govorimo tudi o ekonomskih koristih, ki daleč presegajo stroške sicer zahtevnega vzdrževanja starih dreves in prostora za sajenje novih velikih dreves. Velika ulična drevesa in stara mestna drevesa v parkovnih in gozdnih sestojih so najdragocenejše premoženje mestne zelene infrastrukture in ko se ta vrednost spregleda, lahko v mestu sledijo katastrofe.
There is a magic machine that sucks carbon out of the air, costs very little and builds itself. It’s called a tree.(George Monbiot)
Zaradi izrednega pomena dreves in zelenih površin v urbanem okolju za upravljanje podnebnih tveganj različne evropske politike in mednarodni dokumenti izrecno narekujejo državam ukrepanje in podpirajo ambiciozno ozelenjevanje mest in varstvo odraslih dreves. Program evropske kohezijske politike 2021-2027 spodbuja prilagajanje slovenskih mest z ozelenjevanjem (Ukrepi zelene infrastrukture v urbanem okolju), odprt je razpis za projekte inovacij v mestih, ki podpirajo ozelenitev mest. Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (Vračanje narave v naša življenja) za mesta z več kot 20.000 prebivalci predvidela pripravo ambicioznih načrtov ozelenitve mestnih okolij že do 2021 (točka 2.2.8). EU strategija prilagajanja (Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam), kakor tudi Evropska podnebna pravila (5. člen) pa v ospredje učinkovitega ukrepanja za prilagajanje podnebnim spremembam postavljata sonaravne rešitve in modro zeleno infrastrukturo. Glede na Smernice Evropske komisije o strategijah in načrtih držav članic za prilagajanje in na zaostanek Slovenije pri načrtovanju in izvajanju ukrepov prilagajanja, pričakujemo intenzivnejše prilagajanje in ukrepanje na področju ozelenjevanja katerega izhodišče mora brez dvoma biti učinkovito varstvo obstoječih odraslih dreves.
Varstvo in razvoj drevesnega fonda v urbanem okolju sodita v ožje delovno področje komunalne dejavnosti (obvezne gospodarske javne službe lokalnega pomena), ki zagotavlja urejanje in čiščenje zelenih in drugih javnih površin v naseljih. Drevesa, zelene in druge javne površine so komunalna infrastruktura kritičnega pomena za varstvo okolja in ohranjanje narave, javno zdravje in dobro počutje, socialno enakost in povezanost ter obvladovanje podnebnih tveganj in to se danes zelo nedvoumno odraža tako v trendih razvoja dejavnosti kot v mednarodnih in evropskih smernicah in prizadevanjih za ukrepanje držav in mest na tem področju.
V Sloveniji občine že trideset let izvajajo dejavnost brez, da bi imele pri tem podporo, smernice ali program, s katerim bi Vlada RS za izvajanje del in nalog te dejavnosti zagotovila enakovredne pogoje izvajanja del in nalog v vseh občinah oziroma sprejela uredbo, ki bi določala minimalne enotne standarde in pogoje izvajanja v skladu z zakonom (ZVO, 1993; ZVO-1, 2004; ZVO-2, 2022). Občine so tako pri izvajanju dejavnosti povsem prepuščene svoji presoji, skrb za varstvo in razvoj zelenih in javnih površin sta bolj prepuščena vsakokratni politični presoji kot potrebam dolgoročno vzdržnega ukrepanja kompetentnih strokovnih služb. Posledično so šibko urejeni tudi varstvo, načrtovanje in vzdrževanje drevesnega fonda.
Materijo bo zdaj urejal novi Zakon o gospodarskih javnih službah varstva okolja – ta v zadnjem predlogu, ki je v medresorski obravnavi ne predvideva več priprave enotnih minimalnih standardov in meril za izvajanje te javne službe. Rešitev, ki enotne minimalne standarde enostavno izloči iz zakonske materije, ker država doslej v trideset letih zakonskih določb ni uspela izpolniti, je nesprejemljiva, neracionalna in nepravična. Strokovno kompetentno urejanje zelenih in javnih površin, torej tudi dreves v urbanem okolju, je ključno za stanje okolja, ohranjanje in krepitev narave, zdravje in dobro počutje ljudi ter za družbeno povezanost, varnost in odpornost na podnebna tveganja in je zato v javnem interesu.
Zaradi vsega navedenega v Mreži za prostor razmere budno spremljamo in menimo, da je nujno, da Ministrstvo za naravne vire in prostor sistemsko ukrepa in pripravi državne smernice oziroma zavezujoča priporočila občinam za ravnanje z drevesi v urbanih okoljih in da zakonsko uredi zaščito in strokovno kompetentno ravnanje z drevesi.
—
Foto: Maja Simoneti, IPoP (CC BY-NC 4.0)
