Na podlagi ustave država svoje delovanje in najpomembnejše družbene zadeve ureja z zakoni. Podnebne spremembe so ena izmed takih družbeno pomembnih zadev, da je delovanje države in njenih podsistemov na področju blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje treba zakonsko urejati. Poleg formalne moči, ki jo zakonu daje njegova umeščenost v pravni red, je pomembna njegova dejanska moč. Vsebina zakona mora biti skladna z interesi družbe na globalni, državni in lokalni ravni, hkrati pa pravična, da se bo v praksi tudi uresničevala. Glede na stanje narave in podnebja je interes družbe spremeniti prakse izvajanja dejavnosti, črpanja virov in rabe prostora ter zamejiti povzročanje okoljske krize in širjenje družbenih neenakosti. Globalni interes je doseganje blagostanja družbe znotraj planetarnih omejitev in naloga Podnebnega zakona je, da na podlagi trdnega družbenega dogovora tlakuje pot do tega cilja na nacionalni ravni.
Konkretno mora Podnebni zakon v okviru pravnega sistema zadostiti trem zahtevam. Najprej mora slediti ratificiranim mednarodnim dogovorom. Konkretno izstopata dva dokumenta. Zakon mora slediti Pariškemu sporazumu, ki konkretizira dogovore Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Hkrati mora zakon upoštevati, da je narava največji zaveznik človeka v soočanju s podnebnimi spremembami in da sta za naše preživetje in obvladovanje podnebnih tveganj kritična tudi upadanje biotske raznovrstnosti in izgubljanje narave. Zato je nujno, da zakon hkrati sledi tudi Konvenciji o biotski raznovrstnosti. Podnebni zakon mora povzeti in v prakso prenesti družbeni dogovor o tem, kako bomo ta dva mednarodna dogovora realizirali na nacionalni ravni.
Nadalje mora biti Podnebni zakon skladen z Ustavo RS in poskrbeti za zdravo življenjsko okolje prebivalcev, konkretno za podnebje, ki je sposobno vzdrževati človekovo življenje. Ta pravica pa mora imeti zagotovljeno tudi ustrezno pravno varstvo, sicer ostaja samo črka na papirju.
Tretja in ključna zahteva, ki mora biti inherentna vsakemu zakonu, pa je, da je ta družbeno pravičen. Le takemu zakonu ljudje lahko zares množično in motivirano sledijo. Pravičnost je najvišja ideja prava, vsebovana že v njegovem poimenovanju – prav(o). Kot ideal lahko pravičnost ostaja sicer nedosegljiva, se pa je idealu treba čim bolj približati. Prehod iz stanja kolektivne destruktivnosti, katere osrednji del sta proizvodnja in potrošnja, ki uničujeta planet ter način življenja, ki ogroža zdravje in dobro počutje ljudi, v stanje družbene blaginje znotraj naravnih omejitev mora biti izveden dolgoročno prav-ično – tako znotraj sedanjih generacij kot glede na bodoče generacije, pa tudi glede na druga bitja, s katerimi si delimo planet.
Predlog Podnebnega zakona, ki je v javni razpravi še do 15. novembra 2023, je dobrodošel vsebinski napredek pri urejanju te pomembne družbene materije in nujno potrebnega pravičnega prehoda v dolgoročno vzdržen razvoj in podnebno nevtralno družbo. Skrajni čas je, da tak sistemski zakon tudi sprejmemo. Vsebina predloga Podnebnega zakona, ki je v javni razpravi, si prizadeva celovito naslavljati tako blaženje kot prilagajanje, določa pa tudi konkretne ukrepe za zmanjšanje rabe fosilnih goriv ter boljše načrtovanje in upravljanje izvajanja ukrepov (kratek pregled vsebine tukaj).
Glede na znanstvene ugotovitve in projekcije na področju podnebnih sprememb ter zelo ozko časovno okno za korenito ukrepanje za doseganje ciljev Pariškega sporazuma pa imajo nevladne organizacije do Podnebnega zakona še višja pričakovanja (več v prispevku tukaj). Predvsem si NVO s področja varstva narave, okolja in urejanja prostora povezane v mreži Plan B in Mreži za prostor želijo, da bi z zakonom postali pravno zavezujoči podnebni splošni in sektorski cilji, da Slovenija kot razvita država doseže podnebno nevtralnost do leta 2040. Temu cilju skladno želijo tudi, da se določijo konkretni cilji do leta 2030 (več tukaj). V nasprotnem primeru se prevelika bremena prelagajo na bodoče generacije, kot je glede njihovega podnebnega zakona ugotovilo najvišje nemško sodišče (več tukaj).
Kot dve izmed ključnih pomanjkljivosti zakona pa NVO izpostavljajo še odsotnost ukrepov za prilagajanje prostorske politike in urbanega okolja na podnebne spremembe ter pomanjkanje družbene dimenzije ukrepanja. Potrebe po prilagajanju urbanega okolja na podnebne spremembe so izjemno velike in neposredno vplivajo na javno zdravje in varnost ter kakovost bivanja. Zakon mora zagotoviti sistemsko ukrepanje, lokalnim skupnostim postaviti določene zahteve in zagotoviti, da se ukrepi izvedejo povsod, kjer so potrebni. Hkrati morajo biti za to, da bi lahko bili blaženje, prilagajanje in prehod v podnebno nevtralnost učinkoviti in pravični, izpolnjeni tudi različni pogoji, ki naslavljajo vlogo javnosti in posameznika v procesiranju ukrepov. Zakon mora zato sam po sebi biti rezultat širokega družbenega dogovora, hkrati pa mora zagotoviti trajno krepitev in razvoj družbene podpore in sodelovanja družbe v procesih načrtovanja, izvajanja in spremljanja ukrepov blaženja in prilagajanja. Zagotavljanje možnosti sodelovanja javnosti v procesih načrtovanja in izvajanja ukrepov podnebne politike zahteva, da se v zakonu opredeli pogoje formalnega sodelovanja (kdo, kdaj, kako) kot tudi ukrepe za razvoj znanja in veščin za ukrepanje. Zakon mora zagotoviti pogoje za hiter prenos znanja in nujno potrebno dodatno raziskovalno in aplikativno raziskovalno delo. Pogoji sodelovanja ter krepitev in razvoj znanja in veščin za ukrepanje so ključni, da se bo zakon v praksi dejansko učinkovito izvajal in bo zmanjševal razkorak med potrebnimi in dejanskimi ukrepi za doseganje ciljev Pariškega sporazuma. Zakon bi moral zato določati tudi neke trajne oblike družbenega podnebnega dialoga, ki vključuje vse družbene skupine, da se v dialog poleg interesov, ki želijo ohranjati status quo, vključijo tudi drugi družbeni interesi. Izkušnje kažejo, da si ljudje želijo ukrepati in biti udeleženi v snovanju rešitev. O tem priča tudi posvet Podnebna politika med teorijo in prakso, ki sta ga v oktobru organizirali Plan B za Slovenijo in Mreža za prostor (več tukaj). Hkrati pa praksa kaže tudi, da ne glede na želje, ljudje preprosto morajo biti vključeni v procesiranje politik in ukrepov, če država resnično želi doseči načrtovane učinke.
Spremno pismo pripombam in predlogom na osnutek Podnebnega zakona
Preglednica podanih pripomb na Podnebni zakon
Maja Simoneti in Senka Šifkovič, IPoP – Inštitut za politike prostora
—
Foto: Hannah Busing na Unsplash
