Podnebno načrtovanje: Podnebne spremembe, urejanje prostora in potrebe prebivalcev

Članki

Prilagajanje okolja podnebnim spremembam je pomembno za posameznike, skupnost, dejavnosti in gospodarstvo. Vsak po svoje in skupaj moramo zato tudi prispevati k prilagajanju tako fizičnega okolja kot tudi skupnosti. Samo skupaj namreč lahko delujemo res učinkovito, zato je pomembno, kako se med sabo informiramo, pogovarjamo in dogovarjamo. Pomen sodelovanja in novih praks delovanja je bil ena od rdečih niti uvodnega dne druge serije programa Podnebno načrtovanje: usposabljanj za podnebnim spremembam prilagojene prostorske rešitve v torek, 23. 1. 2024, z naslovom Podnebne spremembe, urejanje prostora in potrebe prebivalcev. Visoka udeležba v živo in predvsem na daljavo je pokazala na porast zanimanja strokovnjakov v prostorskem načrtovanju in projektiranju za znanje s področja ustvarjanja prilagojenega, kakovostnega in odpornega bivalnega okolja. Predavanja izbranih govorcev pa so glede na odzive publike pričakovanja očitno v veliki meri upravičila.

Uvodoma je dr. Birgit Bednar-Friedl, izredna profesorica ekonomije na Univerzi v Gradcu, predstavila ključne ugotovitve posebnega poročila IPCC iz leta 2022 o učinkih, ranljivosti in prilagajanju, pri pripravi katerega je tudi sodelovala kot glavna avtorica ene izmed delovnih skupin. Za evropski prostor so ključne grožnje učinkov že nastalih podnebnih sprememb. Vročina in vročinski valovi ogrožajo javno zdravje in vplivajo na povečano število smrti, hkrati pa tudi na krčenje habitatov, selitev in izginjanje vrst ter povečevanje požarne ogroženosti. Zaradi kombinacije vročine in suše so v 21. stoletju predvidene znatne izgube kmetijske proizvodnje za večino evropskih območij. Z dvigom temperature se bo večalo tveganje pomankanja vode, na drugi strani se povečuje verjetnost poplav in dvig morske gladine. Poudarila je, da IPCC poročilo ponuja izvedljive, učinkovite in finančno dostopne možnosti prilagajanja. Vendar pa izvajanje ukrepov prilagajanja po Evropi še ni na zadovoljivi ravni. Ključne ovire za to so omejeni viri, pomanjkanje angažiranosti zasebnega sektorja in državljanov, nezadostno financiranje, pomanjkanje politične volje in nizko zavedanje nujnosti ukrepanja. Za odpravo vrzeli pri prilagajanju je treba preseči kratkoročno načrtovanje in angažirati vse dosegljivo znanje – potrebna je komunikacija, pretok informacij, rešitve z ljudmi, ne proti njim.

Dr. Žiga Malek, raziskovalec na področju dinamike rabe tal, blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, trenutno zaposlen pri mednarodnem inštitutu IIASA na Dunaju kot raziskovalec trajnostnega upravljanja z ekosistemi, je uvodne orise prevedel v prikaz potreb po prilagajanju v Sloveniji. Razloge za težavno prilagajanje v Sloveniji vidi v tem, da je Slovenija bolj na udaru posledic podnebnih sprememb, saj se temperatura tukaj viša dvakrat hitreje od globalnega povprečja. Hkrati ima manj možnosti za povečanje odpornosti skozi tehnološke rešitve in infrastrukturo. Na podnebne spremembe je manj odporen tudi slovenski način življenja. Rast gospodarske škode zaradi podnebnih sprememb je visoka. V EU smo drugi po deležu samostoječih enodružinskih hiš, 350.000 prebivalcev ima več kot 4 nepremičnine, imam pa tudi 20.000 počitniških nepremičnin. Naš način življenja zaznamuje tudi veliko število osebnih avtomobilov in prevozov z njimi, vse večja vozila pa terjajo tudi vse več prostora (tako na cesti kot na parkirišču). Zato moramo prilagajanje dobro premisliti – prilagoditev obstoječega slovenskega načina življenja na podnebne spremembe bo namreč lahko težja, dražja in manj pravična do tistih z manj premoženja kot v primerljivih državah. Zato je pri urejanju prostora potrebna predvsem bolj ambiciozna prometna in stanovanjska politika. Prednost je treba dati potrebam pred željami.

O pomembnosti družbenega vidika prilagajanja na podnebne spremembe je govorila dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka pri IPoP – Inštitutu za politike prostora, ki je opozorila na to, da nas podnebne spremembe vedno bolj silijo, da iščemo odgovore na vprašanja kako bomo v prihodnosti skupaj živeli. Vedno več dogodkov in razmislekov kaže, da bo največ odvisno od tega, kako bomo znali živeti in delovati skupaj. Podnebne spremembe so poglobile zavedanje o nujnosti ohranjanja narave in prilagoditve človekove dejavnosti na omejitve okolja, poglabljajo pa se sočasno tudi socialne razlike. Opozorila je, da je spoznanje o nujnosti prehoda na trajnostni ali dolgoročno vzdržen, okoljsko in družbeno odgovoren razvoj staro že petdeset let in zdaj podnebne spremembe kažejo, da res ne smemo več odlašati. Poleg spreminjajočega podnebja so izziv za urejanje prostora v prihodnosti še demografske spremembe, javno zdravje, izgubljanje biotske pestrosti, ogroženost okolja (zrak, voda, tla) ter socialna neenakost v kakovosti bivanja in prostoru. K blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje lahko prostorsko načrtovanje in upravljanje veliko prispevata, takoj ko se v procesih dela odmaknemo od posameznega posega ali investicij. Izzivi, s katerimi se soočamo, prinašajo v urejanje prostora nove poudarke – povečujeta se pomen celovitega in povezanega delovanja, zagovarjanja skupnih interesov in potreb, pravočasnega usklajevanja in sodelovanja skozi celoten ciklus delovanja. Prilagajanje na podnebne spremembe povečuje socialne razlike in zahteva, da se načrtovalci tega zavemo in zmoremo to v procesih dela upoštevati, zagotoviti slišanost različnim skupinam in ustvariti prostore za njihovo vključevanje v družbo in povezovanje. S podnebnimi spremembami se povečujeta pomen dostopnosti in kakovosti družbene infrastrukture, vse večjo težo dobiva to kje in kakšni so vrtci, šole, zdravstveni domovi, knjižnice in odprti javni prostori, ulice, trgi, parki in vrtovi. Urejanje prostora v tem kontekstu postaja bolj celovito, sodelovalno, vključujoče in skupnostno.

Primer takega skupnostnega in vključujočega načrtovanja je predstavila Ines Otter, sociologinja iz dunajske organizacije GRÜNSTATTGRAU, kjer izvajajo projekte ozelenjevanja mest za prilagajanje podnebnim spremembam v skladu s potrebami skupnosti. Za izvajanje takih projektov, ki vključujejo tudi za prilagajanje ključne na naravi temelječe rešitve, je potrebno najprej veliko interdisciplinarnega znanja ter pogovarjanja z lokalno oblastjo in predvsem s prebivalci. Kako jim je taka akcija uspela, je prikazala na primeru Zollergasse, blizu centra Dunaja. Ulico z manjšimi trgovinami in lokali, ki so jo z obeh strani zasedali predvsem parkirani avtomobili, so spremenili prostor deljene rabe, ki pa je imel z ene strani še vedno možnost dostopa z avtomobili do garaže v ulici. Skupaj s prebivalci so prišli do rešitev, ki so jim izboljšala kvaliteto življenja, pozitivno vplivala na lokale, predvsem pa uporabnikom ulice ponudila kvalitetnejši prostor srečevanja. Iz njega so umaknili 33 parkirnih mest, omogočili kolesarjenje, posadili 8 odraslih dreves, vzpostavili so prostor za počitek s pergolo, ulico pa so na novo tlakovali tako, da je prepustna za meteorno vodo. Pri tem so mislili tudi na bodoče vzdrževanje ulice. Predstavljeni primer lahko služi kot dober zgled in navdih za podnebno odporno urejanje in prilagajanje v mestu.

Na koncu pa je Zaš Brezar, krajinski arhitekt, ustanovitelj in urednik Landezine – Landscape Architecture Platform, v izhodišču predstavitve primerov urejanja odprtih prostorov za prilagajanje poudaril, da pri tovrstnih rešitvah marsikdaj marsikaj »pometamo pod zeleno preprogo«. Kritičen je bil tudi do estetike maskiranja struktur za zelenjem za vsako ceno – če je neka struktura v javnem prostoru potrebna, naj se vidi, če pa ni ustrezna in je oblikovanje ne more odpraviti, naj pa prav z vidnostjo spodbuja k refleksiji in družbenemu soočenju. Pozval je k oblikovalskim ukrepom, ki bi temeljila na poroznosti, oz. transparentnosti procesov, ki se dogajajo v družbi in jih zaradi njihove neprijetnosti odrivamo na rob, iz slike. Opozoril je, da je prav ta transparenca ključ do bolj relevantnega reševanja okoljskih težav.

Ozelenjevanje urbanega prostora je treba vedno prevpraševati, saj so v njem prostori, kjer je politična vloga bolj pomembna. Izpostavil je primer trga Republike, kjer je pogoj za demokratičen prostor prav izpraznjenost trga, ne glede na njegovo izpostavljenost ekstremnim podnebnim razmeram. Opozoril je tudi na t.i. “greenwashing”, natančneje na ekološko nesmiselnost visečih zelenih sten in dreves na strehi. Zato se v številnih konkretnih rešitvah, ki jih je predstavil utrjuje pravilo, naj se z materiali, ki so že na lokaciji naredi čim več, s čim manj sredstvi, ozelenjevanje pa naj bo tako, da terja čim manj vzdrževanja in spodbuja naravne procese.