Mreža za prostor je 19. aprila 2022 v okviru Podnebnega programa organizirala Pop up posvet o izvajanju javne službe varstva okolja – urejanje in čiščenje javnih površin – in o rešitvah v osnutku Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja, ki je v javni razpravi. Posvet smo organizirali v sodelovanju z Zbornico komunalnega gospodarstva – ZKG. Udeležilo se ga je 20 predstavnikov izvajalcev lokalne javne gospodarske službe urejanja in čiščenja javnih površin, občin in drugih deležnikov, ki se jih dotikajo pogoji izvajanja javne službe v praksi. V luči povečanih pričakovanj do koristi javnih površin v soočanju s podnebnimi, zdravstvenimi in drugimi izzivi prihodnosti smo zbrani razpravljali o predlaganih zakonskih rešitvah in o pričakovanjih v odnosu do države države, o regulaciji in spodbujanju razvoja dejavnosti.
Po kratki uvodni predstavitvi Strokovnih podlag za zakonsko ureditev izvajanja javne službe, ki jih je lansko leto izdelala delovna skupina pri IPoP – Inštitutu za politike prostora, je sledila predstavitev osnutka zakona v delih, ki se nanašajo na to gospodarsko javno službo (več tukaj). Razprava je v nadaljevanju potekala v okviru spoznanj iz strokovnih podlag, ki so med drugim pokazale, da se občine in izvajalci javne službe strinjajo o nujni krepitvi enotnega okvira izvajanja te dejavnosti. To pomeni, da pričakujejo s podzakonskim predpisom določeno vsebino dela in pogoje izvajanja dela ter dorečene minimalne standarde izvajanja javne službe in s tem povezane stroške. Udeleženci, ki se zavedajo perečega stanja (ne)urejenosti pogojev izvajanja te obvezne občinske gospodarske javne službe (GJS), so v zvezi s predlaganimi rešitvami osnutka zakona razpravljali o svojih pričakovanjih in strahovih. Ugotovitve iz razprave lahko združimo v naslednje ključne točke:
- Izvajanje te GJS je vsestransko pomembno, ne samo za lepši videz naselij, temveč tudi za dobro počutje in zdravje prebivalcev, biotsko pestrost narave v mestu in blaženje podnebnih sprememb;
- Treba je poenotiti terminologijo in jasno opredeliti definicijo javnih (utrjenih in zelenih) površin in se dogovoriti glede standardov urejenosti;
- Opredeliti je treba temeljne naloge GJS, pri čemer je treba upoštevati, da so v praksi razlike med občinami res velike;
- Smiselna je tudi opredelitev minimalnih standardov izvajanja temeljnih nalog, ki bodo v pomoč izvajalcem in skupaj z obveznimi nalogami definirajo minimalno potrebno število in strokovno usposobljenost izvajalcev in posledično cene storitev;
- Cena mora biti oblikovana v sodelovanju z občinami in izvajalci; kriterij primerljivosti s tržno ceno ni ustrezen, saj je v temelju pridobivanje dobička pri izvajanju GJS podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Hkrati je izvajanje dejavnosti na trgu cenejše na račun stroškov dela zaposlenih in dolgoročne vzdržnosti ukrepov;
- Ta GJS nima neposrednega plačnika, temveč se financira iz proračunskih sredstev občine. Paziti je treba tudi na enakopraven položaj delavcev pri različnih izvajalcih (ad hoc in tistih, ki dnevno zagotavljajo storitve) in na njihove pravice po kolektivnih pogodbah, tako glede plač kot druge;
- Vzpostaviti je treba mehanizem, ki bo občinam v pomoč pri urejanju razmerij z zasebnimi lastniki površin v javni rabi, predvsem glede vzdrževanja zelenih površin in drevja. To je treba urediti na način, ki ne prinašala dodatnega dela – dogovori in temeljne zahteve (tudi za lastnike pripadajočih zemljišč in z najemniki površin) naj postanejo standard;
- Zakon bi moral tudi zagotavljati preprečevanje nadaljnjega poškodovanja mestnih dreves s postavitvijo enotnih ukrepov in strokovnih standardov za ustrezno varstvo, saditev in nego dreves. Nujna sta uveljavitev vodenja evidence mestnih dreves, rednih pregledov, izvajanja negovalnih del in obveznost izdaje dovoljenja za posek vsakega odraslega drevesa, vključno z izdajo strokovnega mnenja o upravičenosti poseka dreves;
- Pravice, dolžnosti in odgovornosti deležnikov (občine, krajevne skupnosti, izvajalci GJS) morajo biti jasne do te mere, da zasebniki vedo, na koga se lahko obrnejo, kdo in kako kaj naredi;
- Zakon naj vsebuje temeljna navodila za pripravo programa – popisa površin in pripadajočih prvin, popisa nalog, ustreznih kadrov in njihove kvalificiranosti;
- Telesa za varstvo pravic uporabnikov morajo vključevati tudi predstavnike uporabnikov.
Udeleženci pričakujejo tudi bolj strokovno obravnavo zelenih in drugih površin pri drugih javnih in zasebnih lastnikih ter boljši nadzor občine nad izvajanjem svojih odlokov na zasebnih površinah. Zanimiva je bila tudi ideja o občinskih conah urejenosti (I, II, … kategorije), ki jih mnoge občine že dolgo poznajo in bi po mnenju udeležencev morale uveljaviti standarde tako za zasebne kot za javne površine. Take ideje bi se lahko brez težav že realizirale v odlokih o urejanju podobe naselij in krajine, žal pa institut v Sloveniji še ni zaživel.
Prehod iz zatečenega stanja v bolj kakovostno, bolj poenoteno in strokovno izvajanje GJS, bi morala država podpreti tudi z mehkimi pristopi oziroma s pripravo operativnega programa te GJS in oblikovanjem različnih priporočil (npr. glede bogatenja in pestrosti rastlinskega sestoja, upoštevanja ciklusov rasti vegetacije in intenzivnosti vzdrževanja, odpornosti drevesnih vrst na podnebne spremembe in mestno klimo…).
Ob pričakovanjih glede napredka, ki naj bi ga prinesel zakon, so udeleženci izrazili tudi pomisleke, da zakonska ureditev morda ne bo prinesla napredka ali pa bo celo otežila izvajanje. Že tako preobremenjeni izvajalci so zaskrbljeni, da bodo morali prevzeti več administrativnih nalog, ki pa ne bodo vodile k izboljšanju stanja. Zato je bil eden ključnih predlogov posveta, da bi moral predlagatelj, hkrati z zakonom, že tudi pripraviti osnutek vladne uredbe, ki jo zakon predvideva. Standardi, naloge in normativi morajo biti ob tem dovolj odprti, da ne bodo dušili izvajanja GJS, temveč le prispevali k poenotenju in strokovnem izvajanju GJS. Največjo zaskrbljenost so udeleženci izrazili glede zakonskega predloga o določanju cen, saj izvajalci GJS ne morejo biti konkurenčni zasebnim izvajalcem. Poraja se tudi vprašanje, kako naj bi izvajalci in občine pri določanju ene preverjali primerljive cene na trgu. Ob tem poseben problem predstavlja tudi financiranje enkratnih, izrednih ukrepov, ki lahko za seboj potegnejo dodatne stroške za izvajalca javne službe. Zakon mora zato občinam in izvajalcem omogočiti boljše pogoje za izvajanje te GJS, saj v nasprotnem primeru obstaja bojazen, da bosta obseg in kakovost GJS upadla in bodo sedaj zelene občine morebiti postale manj zelene.
Skupna zaključna ugotovitev je bila, da novo zakonsko urejanje javne službe urejanje in čiščenje javnih površin predstavlja napredek v državni sistemski podpori izvajanju te GJS. Vendar je nujna celovita normativna ureditev tudi s pripravo predloga vladne uredbe, ki bo podrobneje določala izvajanje te GJS, kot predvideno po zakonu, in bo podprta tudi z operativnim načrtom. Načrt za okrevanje in odpornost v letošnjem letu predvideva tudi sprejem operativnih programov za izvajanje javnih služb varstva okolja. Tako na uredbo kot na operativni program je treba misliti in ju pripravljati že ob oblikovanju zakonskih določil, saj bi morebitno hitenje s sprejemom pomanjkljivih zakonskih ureditev lahko stanje dodatno poslabšalo. Na srečo so lanske strokovne podlage in razprave, ki potekajo med izvajalci javne službe, že pokazale, da je za premišljeno pripravo tako vsebine uredbe in operativnega programa kot priporočil dovolj volje in strokovnega znanja. Spomnimo, da je Zbornica komunalnih dejavnosti v sodelovanju z IPoP in Mrežo za prostor izvajanje te javne službe naslovila že pred petimi leti in od takrat so se izvajalci javne službe v okviru zbornice močneje povezali. Organizirali so delovno skupino in redno sodelujejo na konferenci Komunalnega gospodarstva ter so pripravljeni sodelovati z ministrstvom.
Pripravile: Maja Simoneti, Senka Šifkovič, Urška Didovič, IPoP – Inštitut za politike prostora
Pripombe, ki jih je Mreža za prostor v okviru javne razprave naslovila na Ministrstvo za okolje in prostor najdete tukaj.
—
Foto: Urška Didovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)
