Stanovanjska politika je v preteklih 30 letih vplivala na propadanje javnega stanovanjskega fonda ter na širjenje in poglabljanje stanovanjskih stisk v državi. Nova vlada je aprila 2022 napovedala spremembe na področju stanovanjske preskrbe in ambiciozen zagon gradnje novih javnih najemnih stanovanj. Koalicijski sporazum je strokovno in širšo zainteresirano javnost spomladi navdal s previdnim optimizmom, da so ljudje na oblasti končno prepoznali pomen stanovanj za družbeno odgovoren in dolgoročno vzdržen razvoj države in posameznikov. Ustvarilo se je upanje, da namerava nova vlada celovito obravnavati stanovanjsko področje ter javna sredstva, nepremičnine in znanje usmeriti v zagotavljanje javnega stanovanjskega fonda. V tem okviru sta stroka in zainteresirana civilna družba pričakovali tudi zagon novih modelov javnega financiranja, bivanja in tipologije gradnje in prenove javnega stanovanjskega fonda. Vse to skozi pristope, ki predstavljajo umik države od obravnave stanovanj kot tržne dobrine in od zagotavljanja dodatnih sredstev zasebnikom preko gradnje novih stanovanj. Danes se zdi, da ostajajo pričakovanja stroke in civilne družbe neizpolnjena.
Medtem ko se je zadnje pol leta pristojno Ministrstvo za okolje in prostor izogibalo zagonu rekonceptualizacije delovanja na stanovanjskem področju in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve še ni imelo pravih pristojnojnosti in kadrovske zasedbe, je Ministrstvo za finance brez jasnega mandata ter širše javne in strokovne razprave povedlo pri oblikovanju novih modelov financiranja stanovanjske preskrbe. V javnost prihaja vse več informacij o novem modelu “javne” stanovanjske preskrbe, s katerim naj bi uresničili koalicijsko zavezo in do leta 2030 zagotovili 20.000 novih javnih najemnih stanovanj brez proračunskih sredstev. Še preden torej vemo kakšne dolgoročne cilje nova stanovanjska politika sploh zasleduje in smo se zedinili, kako jih kot družba nameravamo doseči, je postal predlagani kontroverzni način financiranja gradnje novih stanovanj osrednja os nove stanovanjske politike.
Prvi korak k uresničevanju napovedanega modela financiranja predstavlja prelom koalicijske zaveze, da bodo vsa primerna stavbna zemljišča z Družbe za upravljanje terjatev bank – DUTB prenešena na Stanovanjski sklad Republike Slovenije (SSRS). Drugi korak predstavlja odločitev o prenosu teh zemljišč na Družbo za svetovanje in upravljanje – DSU (hčerinska družba Slovenskega državnega holdinga), ki je ta zemljišča prevzela in naj bi jih uporabila za to, da bi z njimi pridobila zasebne investitorje za gradnjo ‘javnih najemnih stanovanj’ za socialno ogrožene. Kot zgled za bodoče delovanje DSU, finančni minister omenja podjetje Vonovia, ki je sicer v državah, kjer že posluje, sinonim za nestabilna najemna razmerja, dvige najemnin in deložacije.
Ministrstvo javnost zavaja, ko pravi, da se ta model ‘javne’ stanovanjske preskrbe ne bo zajedal v državne vire. Osnovni kapital namreč predstavljajo zemljišča, ki so s prenosom na DUTB postala javno premoženje. Javno premoženje se torej brez širše razprave ali iskanja soglasja državljanov namesto SSRS namenja DSU, da bo ta lahko z aktiviranjem zasebnega kapitala zagnala gradnjo novih javnih stanovanj. Ob tem predlagatelji zamolčijo, da bodo zaradi tega, ker se bo za gradnjo neprofitnih stanovanj aktiviralo zasebne investitorje, stanovanja že v izhodišču dražja, in da bodo zato stroškovne najemnine višje ter izpostavljene tržnim nihanjem. To pa pomeni, da bodo najranljivejše skupine, katerim naj bi bila ta stanovanja predvsem namenjena, potrebovale vse višje državne pomoči v obliki subvencij najemnin. Tako se bo preko subvencij najemnin proračunski denar stekal direktno iz državnega proračuna v kritje dobičkov zasebnih investitorjev. Ne le, da bodo torej potrebna znatna proračunska sredstva, pač pa bo davkoplačevalski denar porabljen predvsem za nadaljnje bogatenje najbogatejših.
Kako naj bi tak model gradnje zagotavljal solidarno prihodnost, ni zares jasno, zato od novega Ministrstva za solidarno prihodnost pričakujemo, da se bo vključilo v dogajanje s konkretnimi izhodišči za oblikovanje bolj sprejemljivih modelov financiranja stanovanjske preskrbe ter poskrbelo za razvoj bolj družbeno odgovornih in sprejemljivih predlogov za dolgoročno vzdržno sistemsko financiranje javne stanovanjske gradnje. Strokovna javnost in civilna družba pričakujeta, da bo to vključevalo tudi sistemske spodbude za razvoj stanovanjskih zadrug ter regulacijo in nadzor najemnega trga. Od Ministrstva za finance pa se pričakuje, da bo k cilju solidarne prihodnosti prispevalo tako, da se loti vzpostavljanja progresivnega nepremičninskega davka, ki bo obenem služil kot namenski vir za gradnjo in obnovo neprofitnih stanovanj, spodbujal aktivacijo praznih stanovanj, odvračal od razumevanja stanovanja kot investicije ter ustvarjal bolj pravično družbo.
Vprašanje stanovanjske politike je tudi vprašanje trajnostnega in pravičnega prostorskega razvoja, javnega zdravja, družbene kohezije in podnebne odpornosti, zato je ključno, da ne pristanemo na modele, v katerih bo vodilno vlogo imel (tuj) špekulativni kapital, medtem ko bodo vsi ostali vidiki zapostavljeni in bomo zamudili še zadnjo priložnost, da zagotovimo kakovost bivanja in stanovanja za vse.
IŠSP – Inštitut za študije stanovanj in prostora in IPoP – Inštitut za politike prostora
—
Foto: Tembela Bohle na Pexels
