Konec julija je Evropska komisija objavila Smernice o strategijah in načrtih držav članic za prilagajanje podnebnim spremembam, s katerimi bodo države članice s prenovo svojih strategij prilagajanja bolj celovito oblikovale potrebne politike in ukrepe. Tudi nedavne poplave v Sloveniji so ponovno izpostavile, zakaj je ustrezno prilagajanje podnebnim spremembam tako pomembno.
Evropska podnebna pravila, sprejeta v letu 2021, nalagajo državam članicam dolžnost, da zagotovijo stalen napredek pri povečanju sposobnosti prilagajanja, krepitvi odpornosti in zmanjševanju ranljivosti zaradi podnebnih sprememb (5. člen). Na podlagi zanesljivih analiz podnebnih sprememb in ranljivosti, ocen napredka in kazalnikov, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih in najnovejših znanstvenih ugotovitvah, države sprejmejo in izvajajo nacionalne prilagoditvene strategije in načrte, pri čemer upoštevajo EU Strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam. Posebno pozornost morajo namenjati ranljivosti kmetijstva in vodnih sistemov, ter spodbujati naravne rešitve (ang. nature-based solutions) in prilagajanje, ki temelji na ekosistemu (ang. ecosystem-based adaptation).
Nove smernice bodo državam pomagale nadgraditi obstoječe strategije in povečati njihovo učinkovitost, Evropska komisija pa bo redno ocenjevala napredek. Za Slovenijo bodo Smernice nadvse dobrodošle, saj z ukrepi prilagajanja izrazito zaostajamo in še nismo pripravili sektorskih in občinskih ocen ranljivosti in načrtov prilagajanja, kot je bilo že do leta 2022 načrtovano v Dolgoročni podnebni strategiji do 2050 (poglavje 5.5). Imamo le Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam iz leta 2016.
Temeljni gradniki prenove strategij in načrtov prilagajanja so skladno s Smernicami naslednji:
- pravni okvir, ki določa dolžnost prilagajanja na nacionalni ravni, vključno z zavezujočimi, redno posodobljenimi (sektorskimi) cilji prilagajanja za merjenje napredka pri krepitvi odpornosti;
- redno posodobljene strategije in načrti za prilagajanje na strateški in operativni ravni;
- določene prednostne naloge prilagajanja, v katerih se opredelijo sektorji ali področja, ki jih je treba zajeti, ter vplivi in tveganja, ki jih je treba obravnavati;
- redno posodobljene ocene vpliva podnebnih sprememb in ranljivosti, ki temeljijo na najnovejših znanstvenih dognanjih o podnebju, na podlagi katerih se opredelijo najbolj ranljive skupine prebivalstva, infrastrukture in sektorjev;
- stresno testiranje (kritične) infrastrukture in sistemov za čim boljše ocene tveganja.
Za to bo morala država zagotoviti zadostno število usposobljenega osebja in finančnih virov v vseh povezanih institucijah državne uprave, vključevanje vseh deležnikov (zasebnega sektorja, nevladnih organizacij, skupnosti), ki so posebej ranljivi ali imajo znanje in kapacitete za izvajanje ukrepov prilagajanja. Usklajevanje in vključevanje mora potekati na več ravneh, tako horizontalno in vertikalno. Izvajanje ukrepov prilagajanja pa je treba stalno spremljati in vrednotiti. Za uresničitev navedenega Smernice predvidevajo konkretno opisane in razčlenjene korake s primeri in podrobnejšimi navodili:
Korak 1 – Vzpostavitev institucionalnega okvira in zagotavljanje podpore deležnikov, ki vključuje sprejetje pravnega okvira, ki določa zavezujoče, redno posodobljene in merljive cilje prilagajanja. Ključna je politična podpora na visoki ravni in vključevanje vseh ravni upravljanja in civilne družbe, mobilizacija virov za prilagajanje (EU skladi, javno-zasebno partnerstvo) ter obveščanje in ozaveščanje o potrebi po prilagajanju.
Korak 2 – Izvajanje redno posodobljenih ocen tveganja podnebnih sprememb in ranljivosti zaradi njih, pri čemer je treba upoštevati družbene učinke podnebnih sprememb, čezmejnih in kaskadnih vplivov, ugotovljene vplive in ranljivosti pa prednostno razvrščati, vse na podlagi razvite celovite metodologije za oceno vpliva podnebnih sprememb.
Korak 3 – Opredelitev in prednostna razvrstitev možnosti prilagajanja, ki vključuje najprej oblikovanje nabora možnosti prilagajanja, ocenjevanje teh in nato prednostno razvrščanje. Zaradi faktorja negotovosti je pri razvrščanju treba upoštevati merila kot so možnosti »brez obžalovanja« ali »z malo obžalovanja«, možnosti, ki hkrati prispevajo k uresničevanju drugih okoljskih, socialnih in gospodarskih politik, možnosti z več koristmi in tiste, ki so bolj prožne in prilagodljive. Na naravi temelječe rešitve pogosto ponujajo učinkovite, tudi stroškovno, možnosti, ki jih je mogoče prilagajati, zato je njihovo uvajanje v večjem obsegu potrebno pospešiti.
Korak 4 – Priprava akcijskega načrta in izvajanje prilagoditvenih ukrepov, pri čemer so bistveni elementi načrta izvedbeni koraki in poti, instrumenti, ki ponujajo vstopne točke za izvajanje in vključevanje prilagajanja v druge sektorske instrumente, oceno potreb po naložbah, načrtovanje potrebnih virov, določitev vloge in odgovornosti nosilcev za izvajanje na vseh ravneh ter potencialne ovire in vrzeli, ki jih je treba odpraviti. Pri tem je posebej pomemben makro fiskalni vidik ter vidik obvladovanja tveganja nesreč in vloga civilne zaščite.
Korak 5 – Spremljanje in vrednotenje prilagajanja, z opredelitvijo cilja in namena tega, določitvijo nosilcev poročanja, opredelitvijo kazalnikov in pristopov ter sporočanja rezultatov in načina upoštevanja ugotovitev v politiki in praksi.
V strategije prilagajanja je obvezno vključiti nova vsebinska poglavja (v Prilogi 2 Smernic) in sicer pravično odpornost (ang. just resilience), neustrezno prilagajanje (ang. maladaptation), sonaravne rešitve (ang. nature-based solutions) in stresne teste (ang. climate stress testing). Pravična odpornost upošteva ranljive družbene skupine in poskrbi, da nobena ni spregledana ter da so bremena prilagajanja pravično porazdeljena. Oblikovalci politik morajo preprečevati neustrezno prilagajanje, ki so ukrepi, ki bi lahko zdaj ali v prihodnosti povzročili povečano tveganje škodljivih posledic, povezanih s podnebjem, kot je povečanje emisij toplogrednih plinov, ranljivosti, nesorazmerno obremenjevanje najranljivejših. Sonaravne rešitve podpirajo obnavljanje in ohranjanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti in s tem zmanjšajo njihovo ranljivost ter ohranjajo podnebno odpornost. Najboljše rezultate dajejo, če se pri njihovem izvajanju ustrezno upoštevajo kompleksnost ekosistemov in predvideni vplivi podnebnih sprememb nanje, pa tudi posebne lokalne okoliščine. Te rešitve vključujejo ohranjanje in obnavljanje ekosistemov, trajnostno upravljanje in krepitev njihove podnebne odpornosti ali ustvarjajo nove ekosisteme za posebne potrebe prilagajanja (npr. zelene strehe). Stresni testi podnebja pa opredeljujejo možna tveganja zaredi podnebnih sprememb na določenem območju in ranljivosti območja zaradi teh vplivov za vključitev ukrepov v načrtovanje.
Nedavne poplave v Sloveniji so tako kot lanski požari jasno ilustrirali, zakaj je prilagajanje podnebnim spremembam pomembno. Čas je, da jim tudi Slovenija nameni ustrezno pozornost in s tem pomembno zmanjša škodo in tudi število žrtev, ki jih prinašajo s podnebnimi spremembami povezani vremenski dogodki in procesi.
—
Foto: Hans na Pixabay
