Urejanje prostora je proces skozi katerega se usklajujejo, predvsem pa posledično v prostoru udejanjajo javni interesi, ki jih morajo v dobrobit celotne skupnosti uveljaviti in ščititi država in občine. Tako Zakon o urejanju prostora uvodoma izrecno navaja, da je namen urejanja prostora doseganje trajnostnega prostorskega razvoja tako, da sledi ciljem, ki so v javnem interesu, med drugim tudi, da se varuje prostor kot naravno dobrino, da se omogočajo kakovostne življenjske razmere in zdravo življenjsko okolje, krepi in varuje zdravje ljudi, omogoča varstvo okolja, ohranjanje narave, varovanje kmetijskih zemljišč in kulturne dediščine, da se omogoča prilagajanje na podnebne spremembe, prehod v nizkoogljično družbo in zmanjšujejo oziroma preprečujejo naravne nesreče.
Zelene površine in drevesa v naseljih s svojimi funkcijami in učinki naslavljajo vse navedene javne interese in s tem omogočajo njihovo uresničevanje. Zelene površine in velika drevesa shranjujejo ogljikov dioksid in prispevajo k ohranjanju narave v naseljih, predvsem pa vplivajo na mikroklimo, na ekstremne lokalne temperature in padavine. Tako ščitijo ljudi in stavbe pred pregrevanjem in hudim mrazom ter zmanjšujejo negativne učinke toplotnih otokov. Rastline skupaj s svojimi rastišči zadržujejo padavine in tako preprečujejo hiter odtok vode v kanale in vodotoke ter blažijo poplave ob izrednih nalivih, prispevajo k bogatenju podtalnice, izboljšujejo kvaliteto zraka in zmanjšujejo hrup. Zelene površine s svojim obstojem, dostopnostjo in uporabnostjo izboljšujejo duševno in fizično zdravje prebivalcev ter dvigujejo kvaliteto življenja v mestih tudi s svojim potencialom za izenačevanje socialnih razlik. Zelene površine zmanjšujejo stroške ogrevanja in hlajenja, vplivajo na vrednost nepremičnin. Skozi dobro načrtovanje, varstvo in upravljanje zelenih površin se tako varujejo navedeni javni interesi ter v polni meri uresničujeta tudi njihovi ekološka in socialna funkcija.
Javni interesi glede zelenih površin se uresničijo v prostoru na lokalni ravni. Občina mora po zakonu zagotavljati zadosti zelenih in grajenih javnih površin z občinskim prostorskim načrtom, z načrtovanjem zelenega sistema in na naravi slonečih rešitev – modro zelene infrastrukture, z gradnjo in urejanjem javnih površin ter z izvajanjem javne službe varstva okolja urejanje in čiščenje javnih površin in z uveljavljanjem režimov urejanja in rabe prostora, ki spodbujajo ozelenjevanje na celotnem območju občine ne glede na lastnino.
V lokalni skupnosti občina usklajuje različne interese in pogosto popušča pod pritiski investitorskih interesov, zato je pomembno, da imajo o svojem življenjskem okolju pravico in možnost soodločati tudi prebivalci sami ali združeni v različne lokalne pobude ali nevladne organizacije. Posebno vlogo, predvsem za povezovanje in varstvo javnih interesov s skupno dobro, imajo nevladne organizacije, katerih delovanje je splošno koristno in pridobijo status delovanja v javnem interesu.
Odkar je Mreža za prostor dala državi pobudo, da se tudi za področje urejanja prostora podeljuje status delovanja v javnem interesu, je tak status pridobilo že 12 NVO, od tega tudi 5 članic Mreže za prostor. S svojim znanjem in zagovorniškimi aktivnostmi ter lokalnimi akcijami NVO skrbijo tudi za večjo ozaveščenost prebivalstva in ohranjanje zelenih površin in dreves v lokalnih okoljih. Za njihovo čim boljše varovanje in krepitev smo v okviru Podnebnega progama mreže pripravili priporočila za aktivno zagovorništvo javnih interesov glede zelenih površin in dreves.
—
Foto: Urška Didovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)