Za nami je že šesti seminar o trajnostnem urejanju prostora Mreže za prostor. Po tem, ko smo na prvem seminarju postavili okvir trajnostnega razvoja v urejanju prostora, smo na naslednjih seminarjih osvetlili pomen varstva okolja v prostorskem načrtovanju, se posvetili upravljanju z vodo, trajnostni mobilnosti in javnemu prostoru. Na tokratnem seminarju smo v središče postavili stanovanja, ki imajo v okviru prizadevanj družbe za trajnostni razvoj in podnebno nevtralnost izjemno pomembno vlogo.
Na seminarju so štirje govorci stanovanjsko področje osvetlili z vidika stanovanjskih politik, trajnostnega načrtovanja stanovanj in stanovanjskega okolja ter možnostih za trajnostne oblike bivanja, kot so na primer stanovanjske zadruge in skupnostni zemljiški skladi.
Marko Peterlin (IPoP) je v uvodnem delu poudaril, da se s stanovanjsko krizo soočajo povsod po svetu, predvsem zaradi vedno večjega razkoraka med dohodki prebivalcev ter stroški za stanovanje. Stanovanjski stroški v zadnjih letih beležijo največjo rast v stroških gospodinjstev in za marsikoga že predstavljajo delež stroškov gospodinjstva, ki ni vzdržen. Tudi v Sloveniji je situacija podobna. Sloveniji imamo sicer pravico do primernega stanovanja zapisano tudi v Ustavi Republike Slovenije (78. člen), a je ta zapisana zelo ohlapno in s tem nudi šibko izhodišče za oblikovanje stanovanjskih politik in njihovo izvajanje. Podatki kažejo, da so stroški za stanovanje v Sloveniji med leti 2015 in 2020 narasli za 33 %, medtem ko so se plače dvignile samo za 16 %. V Ljubljani, kjer je stanovanjska kriza še toliko bolj izrazita, je ta razkorak še višji. Del problema izhaja iz dejstva Sloveniji, da se soočamo s problemom upada gradnje stanovanj po letu 2008 in z močno prevlado gradnje v zasebnem sektorju.
Predstavil je tudi primer aktivnega pristopa k strateškem načrtovanju stanovanj v lokalnem okolju. Občina Bohinj je oktobra 2021 sprejela Stanovanjsko strategijo. V procesu priprave strategije so analize pokazale, da se prebivalstvo stara, mladi pa nimajo veliko možnosti za dostop do stanovanj in kakovostnega bivanju v lokalnem okolju, zato se izseljujejo. Razmere dodatno otežuje močna prisotnost turističnega sektorja v občini, saj je veliko stanovanj namenjenih za kratkoročno najem. Občina Bohinj si je zato v strategiji med krovnimi cilji zadala zmanjšati odseljevanje iz občine, vplivati na najemni trg stanovanj, zagotavljati stanovanja za mlade družine in obnoviti ter uporabiti obstoječi stanovanjski fond.
Maja Simoneti (IPoP) je poudarila, da nas v okviru koncepta trajnostnega razvoja zanimajo stanovanja kot celovita bivalna okolja. Stanovanjsko okolje namreč mora zadovoljiti različne potrebe stanovalcev in v tem oziru skupen odprt prostor zagotavlja stanovalcem kakovost okolja in družbeno povezanost, enakost, povezanost in vključenost ter duševno in fizično zdravje, regeneracijo in rekreacijo. Ekološke in družbene vidike stanovanjskega okolja moramo upoštevati tako pri načrtovanju novih stanovanj kot pri prenovi in oživljanju starejših stanovanjskih območij. Kakovost bivanja posameznika zelo pomembno določa prav kakovost oprtega bivalnega prostora, saj prispeva tako k izenačevanju razlik kot h kakovosti drugih pogojev za vsakdanje življenje. Za uresničevanje družbenih funkcij stanovanjskega okolja je posebno pomembno, koliko prostora je na razpolago, kakšen je in kako dostopen je. Stanovanjsko okolje deluje na posameznika in skupnost različnih nivojih, pomembno je, kakšni so pogoji bivanja in kakšni so sosedski odnosi, ali se prebivalci in obiskovalci soseske med seboj povezujejo, jo sooblikujejo in podobno. Prav za razvoj in gradnjo medsosedskih odnosov so še posebno pomembne skupne odprte površine in prostori ter storitve. Kakovost stanovanjskega okolja povezujemo namreč tudi z dostopnostjo programov in storitev, ki zagotavljajo osnovno družbeno infrastrukturo (šola, vrtec, knjižnica, skupnostni prostori, zelene površine, igrišča, zdravstveni dom …) in ponudbo (trgovina, pošta, lekarna, frizer, javni potniški promet…) ter s tem omogočajo bivanje na kratkih razdaljah brez rabe avtomobila.
Kot dobro prakso trajnostnega urejanja stanovanjskega okolja je omenila vse pogostejše omenjanje skupnih prostorov in skupnostne dimenzije bivanja, tudi odpovedovanje lastništvu stanovanjskih površin na račun ustvarjanja skupnih prostorov in s tem v zvezi tudi vključevanje prebivalcev v načrtovanje in upravljanje. Kot primer trajnostnega oziroma celostnega strateškega načrtovanja nove stanovanjske soseske, se precej pogosto omenja sosesko Aspern Seestadt iz Dunaja. Gre za strateško načrtovan razvoj soseske na degradiranem območju nekdanjega letališča, pri katerem sredstva, znanje in namere enakovredno združujejo dežela Štajerska, mesto Dunaj in zasebni investitorji. Pomembno vlogo so pri razvoju rešitev zaupali tudi sodelovanju s stanovalci iz območja in bodočimi stanovalci. Posebno zanimivo pa je, da so najprej poskrbeli za razvoj tehnološkega centra in odpiranje možnosti za ponudbo delovnih mest na lokaciji ter takoj za tem za kvalitetno povezavo z javnim potniškim prometom z mestom Dunaj. V Sloveniji zaenkrat novih stanovanjskih sosesk še ne načrtujemo tako celovito, imamo tudi še kar velike težave s številnimi manjšimi novimi stanovanjskimi gradnjami pri katerih o kakovosti skupnega odprtega prostora in skupnsoti skoraj ni možno govoriti in razsežne postarane soseske, kjer prav tako v glavnem še iščemo rešitve, čeprav smo se z nekaterimi rešitvami spoznali že dolgo nazaj in jih tudi že poskušali prenesti v naše okolje.
Anja Planišček (Fakulteta za arhitekturo UL) se je v predstavitvi osredotočila predvsem na potencial za trajnostno obnovo obstoječega stanovanjskega fonda. V Sloveniji je namreč 80 % stanovanjskega fonda starejšega od 25 let, tega pa večinoma predstavljajo lastniška stanovanja v obliki razpršene gradnje. V zadnjih letih se obnavlja veliko stavb iz druge polovice 20. stoletja, a tukaj gre večinoma za energetsko obnovo, manj pa za tehnično (višji standard bivanja, dostopnost za osebe z oviranostmi, protipotresna sanacija). Navdih za načrtovanje prenove stavb iz druge polovice 20. stoletja lahko dobimo iz publikacije Plus, avtorjev Anne Lacaton in Jean Phillippe Vassala. Predstavljenih je bilo več možnosti trajnostne prenove stanovanj in stanovanjskih sosesk, ki so plod dela študentov arhitekture pod mentorstvom profesorice Anje Planišček. Na primerih izbranih stanovanjskih sosesk so razmišljali o trajnostni prenovi posameznih stanovanjskih enot (v smeri večje funkcionalnosti prostorov, več svetlobe, ipd.), celotnih stanovanjskih blokov, kot tudi na ravni soseske z možnostjo zgoščevanja stanovanjskega tkiva. Načrtovali so tudi trajnostne prenove samostojnih hiš, kjer so kot rešitev ponudili razpršeno stanovanjsko zadrugo, prenove tipskih hiš v sobivanjske skupnosti starejših in stanovanjske zadruge. Pri prenovi so se ob fizični prenovi osredotočili tudi na možnosti za razvoj novih programov v stanovanjskih okoljih, kar je z vidika trajnostni prav tako pomembno kot izbira gradbenega materiala in energetska učinkovitost.
Maša Hawlina (IŠSP in Zadrugator) je opozorila, da stanovanjsko politiko največkrat dojemamo kot socialno politiko, a zajema tudi okolje, gospodarstvo, izobraževanje in zdravstvo. Zato jo moramo razumeti kot osnovno razvojno politiko in kot enega od stebrov ustvarjanja trajnostnega bivanja. V Sloveniji trenutna stanovanjska politika skrbi samo za socialno ogrožene, medtem ko so ostali prepuščeni samemu sebi in prostemu trgu. Kot osnovni način reševanja stanovanjskega vprašanja se spodbuja lastništvo, pri čemer pa se pojavi vprašanje, ali je lastništvo res najbolj smiselna in trajnostna oblika stanovanjske preskrbe.Dandanes vidimo posledice spodbujanja lastništva v nezmožnost prenove ali aktivacije stanovanjskih stavb zaradi sporov etažnih lastnikov, v starajočem se stanovanjskem fondu, ki ga lastniki pogosto niso sposobni sami vzdrževati, v razpršeni gradnji, predvsem pa je lastništvo nepremičnin tudi eden najpomembnejših dejavnikov razslojevanja družbe. Osnovni način regulacije slednjega je progresivni nepremičninski davek, ki bi obenem deloval kot sistemski vir financiranja za gradnjojavnih najemnih stanovanj in (funkcionalno) prenovo obstoječega stanovanjskega fonda. Ob tem je potrebno vzpostaviti tudi regulacijo najemnega trga in začeti aktivno in pametno zemljiško politiko. Primer te so Helsinki in Zürich, kjer sta se mesti odločili, da svojih zemljišč ne bosta prodajali, ampak na njih gradijo javna in dostopna stanovanja ter tako preprečujejo stratifikacijo mesta. Ena izmed dobrih praks na tem področju so tudi skupnostni zemljiški skladi, ki lahko zagotavljajo lastništvo stanovanj na nešpekulativni način.
Trajnostno stanovanjsko preskrbo lahko dobro dopolnjujejo tudi stanovanjske zadruge. Te temeljijo na povezovanju in sodelovanju, tako med prebivalci zadruge, kot med civilno družbo, trgom, javnimi akterji in drugimi. Kot najboljši model za urbana in turistična središča se kažejo najemne stanovanjske zadruge, ki lahko ob podpori javnih akterjev (z zagotovitvijo stavbe, zemljišča, komunalne opremljenosti,…) zagotovi vzdržno zadružno najemnino, ki je stabilna tudi na dolgi rok. Stanovanjske zadruge sledijo vsem zadružnim načelom in tako temeljijo na demokraciji, prizadevajo pa si tudi za vključujočo skupnost, uporabo trajnostnih mehanizmov gradnje, porabe. V stanovanjski zadrugi ima vsak svoje stanovanje, pogosto pa zadruge vključujejo tudi določene skupnostne prostore, ki po eni strani omogočajo ekonomijo deljenja (npr. skupna pralnica in sušilnica, knjižnica reči, shramba – lahko tudi skupna dobava od lokalnih proizvajalcev), po drugi pa sploh omogočajo stanovanjsko skupnost (večnamenski skupnostni prostor z veliko kuhinjo, skupnostni vrtiček). Ti prostori so pogoj za povezovanje in sodelovanje stanovalcev, in posledično, za vzpostavitev neke osnovne medsosedske pomoči in solidarnosti, ki lahko bistveno izboljša kakovost bivanja.V Sloveniji je za razvoj stanovanjskih zadrug trenutno največja ovira zakonodaja, zato je trenutno je v pripravi zakon o stanovanjskih zadrugah, ki bi te ovire odpravil in v naslednjih letih omogočil razvoj stanovanjskega zadružništva v Sloveniji. Več o stanovanjskih zadrugah si lahko preberete tukaj.
—
Seminarji so namenjeni članicam Mreže za prostor in drugim, ki jih zanima poglobiti svoje znanje o trajnostnem urejanju prostora. Seminarji so del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena na tem dogodku, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor, Eko sklada j.s. ali projektnih partnerjev.