Če bi meščane Ljubljane leta 1970 povprašali, kako bo živeti v Ljubljani leta 2020, ne vem, kaj bi odgovorili. Morda bi v duhu zadnjih let vere v neustavljiv eksponentni napredek ponudili znanstvenofantastično podobo vertikalnega mesta z različnimi zrakoplovi v zraku – modernizacijo znanega prizora na ljubljanski razglednici izpred sto let, kjer je komercialno spreten tiskar podobo tedanjega Marijinega trga obogatil s fotomontažami nadzemne železnice, cepelinov, letal in kolesarjev v zraku. Morda bi zagovarjali nematerialno, notranjo, duhovno revolucijo mesta – v sedemdesetih je bila Ljubljana ena izmed postojank romanj z Zahoda v Indijo. Morda bi polstoletni časovni skok razumeli skozi dopolnitev gradnje socializma na jugoslovanski način – čisto pravo samoupravno mesto? Gotovo bi se našel tudi kdo, ki bi se odločil za katastrofični scenarij – mesta privlačijo asteroide, Hune in atomske bombe, čeprav je čas sublimnega užitka ob cikličnih uničenjih New Yorka in Londona na filmskem platnu zares zaživel šele v devetdesetih, ko je bila nevarnost atomskega spopada že skoraj mimo. Precej prepričan pa sem, kakšne podobe meščani Ljubljane ne bi ponudili za svoj odgovor: praznega in opustelega centra; ugasnjenih luči in zaprtih trgovin; ograj na osrednjem mestnem trgu; policije, ki nadzoruje prepoved gibanja med deveto in šesto; prepoved kulturnih dogodkov; nenehnih siren na ulicah; urbanocida, deloma nujnega v luči epidemije, deloma od epidemije povsem neodvisnega in dobrodošlega za vzpostavitev neofevdalne, despotske mestne in državne oblasti. Morda tako izgleda sodobna katastrofa, konec nekega mesta ne v katarzi eksplozije, ampak s pritajenim ječanjem, »Not with a bang but with a whimper,« je dejal T. S. Eliot.
Ko sem bil otrok, sem bil prepričan, da se napoved, ki so jo zamisliš in si jo v domišljiji živo predstavljaš, nikoli dobesedno ne uresniči. Prihodnost nikoli ni povsem takšna, kot se nam v nekem trenutku zdi, da bo. Za otroka ima takšno prepričanje skoraj magične lastnosti: samo zamisliti si mora vse tiste scenarije, ki si ji resnično ne želi, in postane lahko gotov, da se v resnici nikoli ne bodo uresničili. Tak sistem čaranja z mislimi je nepopoln in je predvsem vedno negativen: otrok si nikoli ne sme zgraditi pozitivne podobe, kaj bi rad, da bi se zgodilo. V trenutku, ko začenja formirati projekcije, kakršne bi si v resnici želel, jih s svojimi domišljijskimi napovedmi že obsodi na neuresničitev. Namesto tega lahko samo črta vse številne variante prihodnosti, ki bi se lahko zgodile, pa se po zaslugi njegove magične miselne intervencije nikoli ne bodo ravno zato, ker si jih je sploh lahko zamislil. Nad takšnim magijskim vzročno‐posledičnim sistemom obvladovanja in napovedovanja prihodnosti otroci, razen če jih ne obremeni kakšna posebej travmatičen dogodek, verjetno odnehajo najpozneje, ko vstopijo v šolo. Vsaj meni se zdi, da je bilo nekako takrat, ko sem se nehal zanašati na zamišljanje negativnih prihodnosti, svojo domišljijo pa sem želel ukrotiti na način, da si ne bi predstavljala tistih res dobrih in najbolj mikavnih variant. Ravno zato, da bi se kdaj lahko uresničile.
V zadnjem času pa se mi takšno otroško čaranje z mislimi naenkrat ne zdi več najslabše načrtovalsko orodje, ki ga imamo na voljo. Modeli napovedovanja, načrtovanja in upravljanja so se namreč še enkrat, in tokrat resnično uničujoče, izkazali za nezadostne in vsaj na prvi pogled povsem zavajajoče. Na vse probleme in izzive enaindvajsetega stoletja imamo namreč očitno že celo vrsto strokovnih, z analogijami iz tujine in domačimi statistikami utemeljene odgovore. Imamo modele in študije, kako zagotoviti dovolj stanovanj za vse, kako ekonomijo preurediti v okoljsko vzdržen in družbeno bolj odgovoren motor razvoja, kako okrepiti civilno družbo in kako nadaljevati s postopno emancipacijo družbenih skupin in identitet, ki jih statistike izpred pol stoletja niso znale niti zaznati in identificirati. Na voljo je tudi več denarja kot kadarkoli v naši zgodovini, tako v relativnem kot v absolutnem smislu, čeprav se nam večkrat zdi, da si želimo statistike o BDP videti samo, kadar se primerjamo z drugimi tranzicijskimi državami, za domačo rabo pa jih raje skrijemo in se pretvarjamo, da smo kot celota še vedno v nekakšnem nikoli izničenem gospodarskem in civilizacijskem zaostanku. Omeniti, da je Slovenija bogata družba, je seveda neokusno vsaj zato, ker je bogata samo statistično kot povprečje vedno bolj raznolikih posameznikov, ki imajo vedno manj skupnega. To ne velja (ali pa velja vedno manj) samo za regije, nekaj podobnega se odvija tudi v posameznih mestih. Vsaka redukcija družbenega in skupnega pa je za mesto grožnja z urbicidom, saj je mesto vedno organizem, ki ga povezuje in sploh formira ravno skupno, ki ni le seštevek posameznih individualnih interesov. Ginijev indeks igra pri tem samo vlogo kolektivnih plašnic, medtem ko se desno in levo od ozko odmerjene steze navidezne egalitarnosti gradijo bodoče prazne luksuzne nepremičnine, idealna erekcija ekonomskega in morda še bolj od tega disciplinskega potenciala posedovanja zemljišč. Takšne trditve so tako kot splošno sprejete trditve o komercializaciji in preureditvi družbenih razmerij v skladu s povsem neoliberalnimi pravili igre seveda moralistične: ne zato, ker ne bi bile resnične, ampak zato, ker analize zatečene situacije ne razumejo več kot začetka razprave in formiranja korektivov ali celo novih pravil igre, ampak kot frustriran nadomestek za spoznanje, da še tako smiseln načrt in še tako utemeljena strategija obstaneta na papirju kljub temu (ali pa celo prav zato), ker se z njo javno in načelno strinjajo prav vsi akterji. Tako kot vsaka frustracija se tudi ta zdi netransparentna in zapletena, pa je v resnici prav preprosta: javni diskurz, pisma bralcev, javne razgrnitve in debate vedno bolj obstajajo v mehurčku nekega drugega sveta, ki z gradbenimi stroji, številkami na bančnih računih in trajektorijami gospodarske rasti nimajo več nič skupnega. Oblastni centri ne samo, da ne skomignejo z rameni, lahko se celo strinjajo in z besedo, morda celo s kakšnim aktom, ki se ne izvaja, načrte toplo podprejo. Karavana pa gre dalje.
Tu trčimo v osnovno frustracijo debat o podnebju, ekologiji, stanovanjski krizi, privatizaciji javnega. Glavne ovire za uresničitev strategij in načrtov namreč že desetletja privzemajo podobo nepredvidljivih, nenapovedljivih, divjih, naravnih sil. Ko govorimo o na primer stanovanjski krizi in kroničnem pomanjkanju stanovanj (že obstoječa stanovanja pri nas pa so bistveno manjša, kot je evropsko povprečje), namesto o ambicioznih novih gradnjah, obnovah in infrastrukturnemu opolnomočenju novih oblik samoorganizacije, kot so zadruge, govorimo o na pol skrivnostnih in nedoumljivih, na pol psihologiziranih in terapevtskih kategorijah. Za kronično pomanjkanje dostopnih kvadratnih metrov v Ljubljani, na primer, sta po mnenju odločevalcev odgovorna predvsem »trg« in »mentaliteta«. Kategoriji, ki sta po vsem sodeč izven dometa upravljavskih in političnih vzvodov. Behemota z lastno voljo, ki ju lahko v najboljšem primeru samo nekoliko in previdno reguliramo, največkrat pa nad njima dvignemo roke, zato, da v ta vsemogočna božanstva ne drezamo preveč in jih tako vznevoljimo. Težko si predstavljam, da bi se sociologi čez stoletja spraševali, ali so ljudje enaindvajsetega stoletja resnično verjeli v magijo prostega trga, tako kot so se pred desetletji klasični filologi začeli spraševati, ali so Grki resnično verjeli v svoje bogove in mite. Brezprizivna vera v trg ne potrebuje ceremonialne zaslombe svečenikov in obredov, ker je v času samo nekaj desetletjih že pronicala v samoumevnost vsakodnevne zdrave pameti. Določa skoraj vse vidike vsakodnevnega bivanja, manj očitno pa tudi takšne sicer odprte in kritične pogovore, kot ga imamo danes med sabo. Na prvi pogled popolnoma racionalni in odlično izobraženi posamezniki ob omembi »neuravnovešenega« ali nepredvidljivega prostega trga samo pogledajo v nebo in skomignejo z rameni; tu se naš domet konča, izjavljajo (izjavljamo?), trg se bo že uravnotežil. To je globalna kognitivna plašnica, na Slovenskem pa poznamo tudi lokalno plašnico, ki sliši na ime »mentaliteta«. Ta razloži po mnenju nekaterih »tipično« in »iracionalno« težnjo slehernika, da bi posedoval lastno stanovanje, lastno hišo z vrtom. Takšen »outsourcing« stanovanjskega problema iz kolektivne družbene sfere v kategorijo individualne psihologije bi bil seveda mnogo bolj zanimiv, če bi ga znali obrniti naokrog. Kdaj in zakaj se je pojavila takšna mentaliteta? Morda pa sploh ni iracionalna, ampak je najbolj smiseln odgovor, individualna rešilna bilka, odziv na sistemsko paralizo bivanja v na prvi pogled še vedno dokaj civiliziranem bivanjskem okolju. Z vsako večjo novo gradnjo, z vsako sistemsko deregulacijo in z vsako neuspelo zakonodajno pobudo pa postaja vedno bolj jasno, da gre pri tem civiliziranem okolju za kopneči kredit, zgrajen in izbojevan v preteklosti. Zaradi večdesetletnega premora v vlaganjih se je danes, sredi zdravstvene, družbene, okoljske in stanovanjske krize, izkazalo, da so bila poceni privatizirana družbena stanovanja, obstoječe zelene in rekreativne površine in relativno egalitarni dostop do družbene infrastrukture samo dobro izkoriščen zagonski kapital za razgradnjo skupnega. Slovenska mesta poznajo kar nekaj Artistes Démolisseurs, umetnikov uničevalcev, samo da so njihovi razgrajevalni postopki urbanega in družbenega tkiva drugače kot v Parizu 19. stoletja, ko so bile Haussmannova rušitvena dela dokaj vabljiv motiv fotografov in ilustratorjev, bolj abstraktna in manj fotogenična.
Ko človek trči ob verovanja, kakršna so ta, povezana s prostim trgom in mentaliteto, ki jih le težko razgrajuje z racionalnimi argumenti, se mu začnejo nabirati frustracije. Bivanje v enaindvajsetem stoletju je bivanje v frustracijah: prostorskih, finančnih, družbenih in časovnih. Takšno bivanje postane na prvi pogled vzdržno samo, ko se človek frustracijam odpove in se začne vdano zatekati v verovanje. Vendar pa je vztrajanje v frustracijah, njihova razgradnja in spraševanje o njihovih sestavnih delih, bistveno bolj produktivno, intelektualno zanimivo in morda celo transformativno, kot ponujanje vedno enih in istih odgovorov in rešitev, ki vedno ostanejo neuresničena. Če za vajo v branju sodobnega bivanja vzamemo Ljubljano, mesto, kjer nas večina živi, lahko bolj ali manj abstraktne razmisleke prevedemo v povsem oprijemljive, iz omlednih političnih fraz in špekulativnega betona sestavljene frustracije. Dovolite mi, da jih nekaj nanizam, zato, da nam jih v skupnem pogovoru ne bo več treba.
V Sloveniji nasploh in v Ljubljani še posebej smo obsedeni z nepremičninami – doba odraslosti se začne, ko začneš nenehno razmišljati o kvadratnih metrih, se o njih pogovarjaš s prijatelji in družino, preračunavaš možnosti, razdalje, nedetektirane priložnosti. Stanovanjska kriza je dejstvo; ampak ne prehodnega, temveč stalnega značaja? Morda bi morali Ljubljano razumeti kot mesto z nenehnim kroničnim mankom stanovanj – mesto, kjer množična stanovanjska gradnja v šestdesetih in sedemdesetih predstavlja kvečjemu neznačilni odklon od večstoletnega pomanjkanja bivalnih prostorov. Ta nenehna stiska z razpoložljivim prostorom, pa naj gre za stiske v arhivskih dokumentih skoraj nezaznavnih prebivalcev nižjih slojev v stari Ljubljani, ki so živeli po kuhinjah in podstrešjih starega mesta, za prenapolnjene sobe delavskih stanovanj, ali pa za barakarska naselja tridesetih let dvajsetega stoletja, so bila obenem ekonomski regulator vrednosti posedovanja nepremičnin. Meščanstvo Ljubljane, še do srede 19. stoletja omejeno na izvoljene moške s statusom lastnikov nepremičnin ter svobodnih poklicev, naenkrat ne deluje več tako arhaično, kot je še pred nekaj desetletji. Vse funkcije bivanja v mestu so vedno bolj neposredno odvisne od posedovanja ali neposedovanja takšnega statusa. Za vse ostale so na voljo samo še vedno bolj neregulirani najem, občasne loterije razpoložljivih neprofitnih stanovanj in počasno, a vztrajno drsenje proti periferiji. Geografija širše ljubljanske regije postaja nenehno spreminjajoča se fluktuacija iskanja še sprejemljivih prometnih in cenovnih povezav za mlajše generacije, ki si bivanja v Ljubljani več ne morejo privoščiti. Nekdaj oddaljeni Kranj je danes že dokaj draga izbira, včasih nezaznavno Celje pa naenkrat realna možnost. Če ne bi bilo epidemije, bi morda še svetleje svetil Trst onkraj meje.
Ampak bivati v mestu ne pomeni samo, ali pa sploh predvsem, stanovati. Podobno tendenco kot pri razprševanju ustvarjalnih moči zaradi predragih nepremičnin lahko zaznavamo tudi pri skoraj vseh drugih družbenih kazalcih, ki niso neposredno identificirani kot gonilni motorji že omenjenega mističnega in neoprijemljivega prostega trga . V Ljubljani se je na področju športa, kulture, izobraževanja, umetnosti in socialnih dejavnosti začela odvija vedno hitrejša, a vztrajna periferizacija. Napad na Rog, zahteve po izselitvi Mestnega arhiva iz Mestne hiše in Srednje šole za oblikovanje iz Križank, grožnja z uničenjem Plečnikovega Stadiona, vztrajna periferizacija novih stavb in programov Univerze, … Nad vsemi podobami kraljujejo z ograjami in policijo nasilno izpraznjeni javni trgi v srcu mesta. Vse to so samo vzporedni procesi simbolnega in dejanskega izpraznjenja centra mesta , na katerega mesti in državni Artistes Démolisseurs gledajo predvsem kot na sprostitev razpoložljivih možnosti in optimizacijo potencialov.
Vendar pa sem v zgornjih vrsticah že postal kriv prestopka, proti kateremu sem se poskušal boriti. Zatekanje k moralnim sodbam pomeni priznanje poraza. Če ima trg značaj naravnega, nenapovedljivega dogodka oziroma naravne katastrofe, mentaliteta pa individualizirane psihološke danosti, ju je morda treba bolj kot z moraliziranjem in pozitivnimi načrti reševati na način, kot sicer rešujemo naravne katastrofe in psihološke probleme. Z urgentnimi akcijami civilne zaščite in psihoterapijo? Stanovanjska kriza in osiromašenje urbanega bivanja kot rezultat »neuravnoteženega« trga imata v resnici družbene in psihološke posledice, ki presegajo posledice večine naravnih katastrof. Vendar pa otroški magijski sistem napovedovanja prihodnosti, s katerim sem začel to besedilo, ni moralističen; negativno napovedovanje vsega, kar bi se lahko zgodilo, pa se ne bo ravno zato, ker je bilo napovedano, je morda kljub vsemu bolj racionalno kot pa že davno anahron sistem statističnih analiz in celostnih strategij. Otroški sistem seveda s sistemom strategij in napovedi pomete mimogrede; tako, kot je Churchill dejal, da je najboljši sistem, kako nekaj prikriti, ustanovitev preiskovalne komisije, tudi otroški sistem ve, da je najboljši način, kako strategije ne uresničiti, ta, da se strategijo napiše, sprejme in uzakoni.
Vsaka kriza odpre nove priložnosti, ključno pa je, kdo te priložnosti najprej izkoristi. Kolaps civilizacijskih pridobitev ni dogodek, ampak stanje; oziroma ni naravna katastrofa, ampak je povzročeno, pogosto načrtovano stanje, in leto po izbruhu pandemije se zdi, da se sredi takšnega kontinuiranega stanja nahajamo kot ujetniki ne samo policijske ure in ukazov iz vladajočih pisarn, ampak tudi lastnih epistemoloških okvirov. Je mogoče razmišljati o prihodnosti drugače kot (samo) o obranjenju nekdaj že obstoječih pravic in možnosti, kot o oživitvi že obstoječih modelov? Je mogoče oblikovati sistem, kjer bi z reševanjem stanovanjske krize upravljali predvsem ljudje, ki so jo deležni sami, ne pa tisti, ki imajo svoj stanovanjski problem rešen že desetletja, ali pa ga morda celo nikoli niso imeli? Naša, strokovna, frustracija, je torej predvsem: kako se pogovarjati o stanju mesta in ne ponuditi odgovorov, ampak prava vprašanja, skratka organizirati miselni sistem, ki se ne bi predajal iluziji, da že pozna odgovore in recepte. To je drugačen, intelektualni model Démolisseurja, ki se ne bori samo proti transparentnim oblikam urbicida, ampak tudi proti vzpostavljanju prehitrih pozitivnih modelov. Model, ki se ne boji artikulirati skrajnih negativnih projekcij tega, kaj mesto postaja in kaj bi mesto v prihodnosti lahko postalo. Kako prignati podobo Ljubljane, in s tem tudi kateregakoli drugega evropskega mesta, do njegovih končnih skrajnosti, in se soočiti z ultimativnimi rezultati tendenc, sredi katerih bivamo in jih verjetno tudi soustvarjamo?
Stroka morda ni tisti akter, ki bi sploh morala predvsem priskrbeti odgovore (če seveda ne pristane na popolno intrumentalizacijo). Namesto stokrat slišanih strokovnih odgovorov na vprašanja je torej treba formirati strokovna vprašanja. Vprašanja, v katerih bi lahko načeli samoumevnosti naših ponujenih rešitev, artikulirali ne samo družbene in prostorske probleme bivanja sredi vedno bolj avtoritarnega in zapirajočega se dela sveta, obdanega z bodečo žico in upravljanega z dekreti in gibanji borznih indeksov, ampak tudi lastne frustracije nezmožnosti, da bi v okviru takšnega sveta ponudili uresničljive odgovore. Takšna vprašanja, kot morda vsa relevantna vprašanja, pa so predvsem samokritična. Ne v lažnem pozitivnem smislu: »Kaj lahko naredim sam?«, ampak v negativnem in zato resnično produktivnem smislu: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?« Šele v kontemplaciji in preizpraševanju lastne strukturne nezmožnosti poseganja v družbeno realnost za oblikovanje pogojev za človeka vredno bivanje v enaindvajsetem stoletju se zarisuje tudi horizont odgovorov. Ampak, ne pozabite na lekcijo otroške magijske domišljije: nikar ne izrekajmo odgovorov, ker se potem ne bodo nikoli uresničili! Zato izrekajmo vprašanja. Za vprašanja namreč otroška magijska domišljija, ki napovedi, ko so zamišljene in izrečene, obsodi na neuresničitev, ne velja, ob njih je nemočna. Napoved, izrečena v obliki vprašanja, ne more biti moralistična, lahko je samo kritična in razgrajujoča, morda tudi nesramna in razgrajajoča. Razgrajati in razgrajevati je nekaj povsem drugega kot moralizirati in obupovati. Vzemimo, da nas nihče več ne posluša in da je karavana že onkraj horizonta peščenih sipin. Neinstrumentalizirana debata brez receptov in hitrih sodb je vsaj zame tisti pravi optimizem, ki nam manjka.
Pripravil: Miloš Kosec, za Urbane prerokbe, 21. aprila 2021
—
Miloš Kosec je arhitekt, pisec in kritik. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, doktoriral pa na Birkbeck kolidžu,
Univerza v Londonu. Zanimajo ga zgodovina arhitekture, dileme v zvezi z ohranjevanjem dediščine, in povezave med
arhitekturnim, družbenim in političnim angažmajem v nepredvidljivem enaindvajsetem stoletju. Med leti 2015 in 2018 je bil
član uredniškega odbora revije Praznine, od leta 2015 je član uredniškega odbora revije Outsider. Leta 2018 je bil eden
izmed avtorjev slovenskega paviljona na Arhitekturnem bienalu v Benetkah.
Avtor naslovne fotografije: Goran Jakovac, IPoP (CC BY-NC 4.0)
