»Splošna vizija za evropsko okolje in družbo je določena v sedmem okoljskem akcijskem programu (7. OAP), ki predvideva, da bomo do leta 2050 živeli dobro znotraj okoljskih omejitev našega planeta. Naša blaginja in zdravo okolje bodo izhajali iz inovativnega, krožnega gospodarstva, kjer se nič ne bo zavrglo in kjer se bodo naravni viri upravljali trajnostno, biotska raznovrstnost pa bo zaščitena, cenjena in obnovljena na način, ki bo krepil odpornost naše družbe. Naša nizkoogljična rast je že dolgo ločena od rabe virov in narekuje tempo varni in trajnostni globalni družbi.« (vir)
Začetek leta 2021 je vlival veliko upov. Želeli smo si, da bi bilo drugačno od predhodnega, spet bolj »normalno«, saj je bilo leto 2020 posebno v vseh pogledih. Za nekaj časa je bila glavna tema vseh pogovorov, novic in razmišljanj predvsem epidemija, ki je preglasila druge pomembne teme. Podnebne spremembe so se vsaj za nekaj časa umaknile temam, kot je na primer zdravstveni sistem. Pa šolski sistem. Pa drugačni pogoji za delo. Delo od doma. Življenje ob upoštevanju vseh vladnih ukrepov, seveda. In maske. Tudi v odprtem prostoru, v naravi.
Kakšna bo narava čez 30 – 50 – 100 let?
Narava je v tem času za veliko ljudi postala bližje marsikateremu meščanu. Kot edini ali najbolj priročen »escape-room« v epidemičnem vsakdanjiku. Imeti gozd ali park v bližini svojega doma je postal privilegij. Na lastni koži smo okusili prednosti kakovostno urejenega mestnega prostora, z dobro dostopnostjo do narave in njegovih zelenih površin, ki ga virtualni svet ne more nadomestiti. To, da narava pridobiva na pomenu, izpostavlja tudi Evropska komisija v svojem poročilu parlamentu v času pandemije (vir), ko poudarja povezanost našega zdravja in zdravja ekosistemov, državam članicam pa nalaga odgovornost, da morajo zdrave in odporne družbe naravi zagotoviti prostor, ki ga potrebuje. Pogled na drevesa, ki spomladi ozelenijo, poleti nudijo prijetno senco in jeseni obarvana ogolijo, veliko ljudi opominja, da vse mine. Vmesni čas pa daje priložnost za opazovanje in razmislek. Ali si upamo napovedati, kakšna bo narava čez 30, 50, 100 let?
Kateri del narave bo ključen za obstoj ekosistemov? Kateri bodo ključni nosilci urbanih ekosistemov?
Za mojim domom je z gozdom porasli hrib, eden od petih t. i. zelenih klinov Ljubljane. Njegova vzhodna pobočja preraščajo borovnice in iglavci, med njimi je veliko bora. To so vrste, ki ljubijo kisla, ne preveč rodovitna tla. Poleti jih prekrije odeja visoke praproti. Če skreneš s poti v kratkih hlačah, zna ostro zarezati v kožo. Vendar mladih divjih prašičev to ne moti, še raje prečesavajo hrib, saj so drugim, od sebe večjim živim bitjem, nevidni.
Zahodna pobočja in vrhovi so drugačni, poleti prijetno senčni, bukve imajo namreč goste, z živo zelenimi listi posute veje. Podrasti v starem bukovem gozdu skorajda ni, medtem ko je v mladem bukovem gozdu precej višja od borovnic ali praproti. Takrat se število obiskovalcev v takem gozdu navidezno zmanjša, saj veje prepuščajo manj pogledov. Čeprav se sliši hrup z bližnje avtoceste, občasno tudi glasno prigovarjanje staršev hoje nevajenim otrokom, pa ti glasovi ne preglasijo povsem ptičjega dvorjenja tam nekje v krošnjah.
Zadnjič sem mimogrede ujela pogovor dveh domačinov, na robu redno košene jase pod Golovcem. Že dlje časa sem opazovala, kako se povečuje število lukenj v travi. Bile so precej velike, krti ali manjše rovke jih niso naredili. Luknje so dodobra razbrazdale sicer vzorno urejeno najboljše kmetijsko zemljišče na robu doline. Eden od domačinov se je še posebno jezil nad številom sprehajalcev, kolesarjev, celo motoristov na hribu, ki da plašijo divjad iz z gozdom poraslega hriba v dolino. Mestna občina Ljubljana je pred kratkim na novo označila proge za gorsko kolesarjenje na Golovcu, t. i. urbanem gozdu. Živali pa se hrupu in ljudem umikajo. Divji prašiči radi rijejo po zemlji, tokrat so si izbrali prav njegov travnik.
Sama sem kakih 10 let nazaj skozi okno opazovala srnjaka. »Zalutal« je, to je bilo gotovo, saj je kljub našemu pritajenemu navdušenju sredi noči deloval izgubljen, celo nekoliko prestrašen. Znašel se je med hišami, na robu Ljubljane. To je bilo, še preden so sosedje dobili zelo glasnega psa čuvaja, nemškega ovčarja. Prizor, ki se zame kasneje ni več ponovil. Nanj sem pomislila spet letos, ko sem na »svojem« hribu opazovala, kako na dobršnem delu pobočja raste ograja, za ograjo pa pravkar vse podrasti očiščen bukov gozd. Kam se bo srnjak, če se ujame v past ograje, skril, kako bo našel pot ven? Po pohodniških poteh, kjer se povečuje število rekreacije željnih meščanov? Verjetno ne. Hrup in strah pred srečanjem bi ga odgnal. Da bi se na široko izognil mestnemu zelenemu klinu? Morda. A Posavsko hribovje je eden glavnih ekoloških koridorjev, ki poteka med Dinaridi in Alpami, tako na regionalni, državni in mednarodni ravni (vir). Ekološki koridorji zagotavljajo povezljivost, zveznost habitatov, predvsem za namen prehajanja živali med večjimi, sklenjenimi območji narave.
Kakšno bo ravnovesje med funkcijami urbanih ekosistemov?
To, da bodo ti, od mesta bolj oddaljeni gozdovi, pomembna rekreacijska površina, je napovedoval že GUP (Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane, izdelal: LUZ), sprejet leta 1966. GUP je bil nasploh zelo daljnoviden. Veliko pozornosti je posvečal načrtovanju zelenih površin. Predvideval je ureditev parkovnih in ostalih zelenih površin v strnjenem delu mesta, močno ozelenitev vzdolž glavnih mestnih cest (ocenil je, da je mesto s 36 km drevoredov preskromno opremljeno z drevoredi, in ob tem postregel s podatkom, da jih je Beograd imel v tistem času kar 460 km), ureditev naravnih parkovnih gozdov (mednje je prišteval na primer Rožnik, Grajski hrib in del Golovca), ureditev zelenih in rekreacijskih površin ob vodotokih, ter obvezen program zelenih površin v okviru stanovanjskih sosesk in sanacijo obstoječih zelenih površin. Na njegovi podlagi so se v naslednjih dvajsetih letih zares načrtovale in zgradile vse večje stanovanjske soseske v Ljubljani z bogato načrtovanimi zelenimi površinami. Poleg tega je GUP načrtoval tudi »zemljišča za potrebe služb, ki urejajo in vzdržujejo mestno zelenje in zaradi tega potrebujejo površine predvsem za proizvodne obrate drevesnic in vrtnarij«. Te površine niso več v prvotni funkciji, po ukinitvi dejavnosti so podlegle urbanizaciji in novim konceptom zgoščanja mesta.
Stanje prostora v mestih, kot ga vidimo danes, je posledica tako naravnih procesov kot tudi družbenih odločitev, ki se med drugim odražajo skozi prostorsko oziroma urbanistično planiranje. Strategije, urbanistični in prostorski plani so zagotovo najpomembnejši prostorski dokumenti, saj usmerjajo dolgoročen razvoj. Konec leta 2020, ko je bilo cepivo proti covid-19 že na vidiku, smo spet lahko več brali, poslušali in se nasploh izobraževali o podnebnih spremembah (vir). Približno dve desetletji po tem, ko sem se na študiju seznanila o takratnih dejstvih podnebnih sprememb, in sta med strokovnjaki krožili dve teoriji vzrokov zanje; prva, ki je zagovarjala koncept segrevanja Zemlje kot naravnega procesa, ki se zgodi kot naravno nihanje segrevanja in ohlajanja, in druga, ki je spremembe povezovala predvsem s človekovim delovanjem, trenutna znanstvena dognanja segrevanje planeta brez dvoma povezujejo s slednjo. Po Pariškem sporazumu iz leta 2015 (vir) veliko pričakovanj obeta Evropski zeleni dogovor, ki ga je konec 2019 sprejela Evropska komisija (vir). Z okoljsko odgovornimi projekti bi dosegli zmanjšanje onesnaženja, učinkovito rabo energije, pametno mobilnost in zdravo hrano ter zasledovali cilj, da bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Čez slabih 30 let torej. Cilj te strategije je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital EU, s tem pa je poudarjena vloga narave, ki je ključni zaveznik v boju proti podnebnim spremembam (vir).
Naravni kapital, ohranjanje biotske pestrosti, skrb za naravne ekosisteme in nasploh za varstvo okolja, to je tudi eden od glavnih razvojnih ciljev Slovenije (vir). Vedno boljše razumevanje o soodvisnosti človeka in njegovega okolja, o tem, kako prostor vpliva na kakovost bivanja, pa tudi o človekovi soodgovornosti pri spremembah okolja, ki preraščajo zgolj lokalni okvir, pri čemer so posledice vidne celo v globalno spremenjenih razmerah podnebja, nas zato postavlja pred težko nalogo. Sprašujemo se, kako danes načrtovati prostor, da bodo naše potrebe zadovoljene, ob tem pa ne bi bil ogrožen obstoj ekosistemov in življenje prihodnjih generacij.
»Ekosistem« je dokaj nov pojem, prvič uporabljen med obema svetovnima vojnama (vir). Ekosistem sestavljata življenjski prostor (biotop) in življenjska združba (biocenoza). Spoznanje, da se živih bitij ne more spoznati, če se jih ne proučuje skupaj z njihovim okoljem, pa je še nekoliko starejše. Sega v drugo polovico 19. stoletja, ko je z biologom Haecklom vzniknila nova disciplina – »ekologija« (vir). Še poseben razcvet je doživela s sistemsko teorijo (vir). Sistemski pristop je prinesel nov pogled na okolje in organizme v njem, poudarjal pa medsebojno povezanost, da je na primer opazovani sistem le del večjega sistema. Pri tem se človek pri opazovanju in rabi svojega okolja razlikuje od živali, svoj prostor vrednoti in tudi načrtuje. »Vrednotenje okolja je način, kako organizem »pogleda« v prihodnost« (vir: str. 31), s tem pa človeku nalaga odgovornost pri varstvu in razvoju okolja / narave / prostora.
Evropska komisija poudarja (vir: poglavje 2.1.7), da »ekosistemi zagotavljajo osnovne storitve, kot so hrana, sladka voda, čisti zrak in zavetje, blažijo posledice naravnih nesreč, škodljivcev in bolezni ter pomagajo pri uravnavanju podnebja«. A hkrati komisija ocenjuje tudi, da EU ne izpolnjuje nekaterih najpomembnejših okoljskih ciljev za leto 2020, kot na primer tistih o biološki raznovrstnosti. Ugotavlja, da je prisotno svetovno upadanje biotske raznovrstnosti. Navaja (vir) poročilo Medvladne znanstveno-politične platforme o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES, vir), ki izpostavlja pet ključnih neposrednih vzrokov sprememb v naravi in njenega izginjanja. To so: spremembe v načinih rabe prostora na kopnem in na morju, prekomerno izkoriščanje, podnebne spremembe, onesnaževanje in invazivne tujerodne vrste. Ob tem se zaveda svoje vloge pri zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti. Poudarja tudi pomen gozdnih ekosistemov, ki so zaradi podnebnih sprememb pod vse večjim pritiskom. Želi si izboljšati kakovost in količino gozdnih površin, da bi dosegla podnebno nevtralnost in zdravo okolje (npr. s trajnostnim pogozdovanjem in ponovnim pogozdovanjem ter obnovo degradiranih gozdov, s čimer se lahko doseže povečanje absorpcije CO2, hkrati pa izboljša odpornost gozdov).
Kateri podatki napovedujejo stanje ekosistemov v prihodnosti?
Rezultati spremljanja stanja prostora in meritve okoljskih kazalnikov kažejo na mačehovski odnos potratnega zahodnega sveta do narave. Čeprav se zavedamo pomembnosti ohranjene narave za dobrobit vseh živih organizmov na planetu, ugotavljamo, da je narava v krizi (vir). V zadnjih štirih desetletjih svetovna populacija prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst zmanjšala za več kot 60 % (vir in vir), povprečna številčnost avtohtonih vrst v večini glavnih kopenskih habitatov pa se je zmanjšala za vsaj 20 %, večinoma od leta 1900 (vir).
Skrb zbujajoči so podatki Evropske agencije za okolje (vir), ki v poročilu za leto 2020 navaja naslednje podatke: »Od leta 1950 se je svetovno prebivalstvo potrojilo na 7,5 milijarde, število ljudi v mestih pa se je početverilo na več kot 4 milijarde. Gospodarska proizvodnja se je povečala za 12-krat, podobno pa se je povečala poraba dušikovih, fosfatnih in kalijevih gnojil. Poraba primarnih virov energije se je povečala za petkrat. V prihodnje se bodo zaradi teh globalnih sprememb še naprej povečevala obremenitev okolja. Svetovno prebivalstvo naj bi se do leta 2050 povečalo za skoraj tretjino, in sicer na 10 milijard. Raba virov bi se lahko na svetovni ravni do leta 2060 podvojila, pri čemer naj bi se povpraševanje po vodi do leta 2050 povečalo za 55 %, povpraševanje po energiji pa naj bi se do leta 2040 povečalo za 30 %.
Delež svetovnega prebivalstva, ki živi v skrajni revščini, se je na primer močno zmanjšal – iz 42 % leta 1981 na manj kot 10 % v letu 2015. Vendar pa je ta razvoj povzročil tudi splošno škodo vsem ekosistemom. Na svetovni ravni se je približno 75 % kopenskega in 40 % morskega okolja močno spremenilo. Zemlja izjemno hitro izgublja biotsko raznovrstnost, izumrtje pa grozi večjemu številu vrst kot kadarkoli doslej v človeški zgodovini. Število ljudi, ki zbolijo ali pa prezgodaj umrejo zaradi onesnaženega okolja je trikrat večje kot je umrljivost zaradi aidsa, tuberkuloze in malarije skupaj. To se lahko še poslabša v prihodnosti, če bodo obremenitve okolja in podnebja povzročile propad ekosistemov, kot so arktični ekosistemi, koralni grebeni in amazonski gozd. Tovrstne nenadne in nepopravljive spremembe bi lahko resno prekinile sposobnost narave za zagotavljanje osnovnih storitev, kot so preskrba s hrano in viri, ohranjanje čiste vode in plodnih tal ter zaščita pred naravnimi nesrečami. «
Tudi v Sloveniji so podatki skrb vzbujajoči; blaginjo namreč dosegamo s preveliko rabo virov. Aktualni Nacionalni program varstva okolja (vir) opozarja, da je bilo »po zadnjih dostopnih podatkih (za leto 2016) v Sloveniji porabljenih toliko virov, da bi človeštvo, če bi živelo na tak način, zaloge Zemlje, ki so na voljo za celo leto, v letu 2019 porabilo že do 27. aprila 2019«. Če smo se slabše odrezali pri rabi virov in ogljičnem odtisu kot posledici rabe fosilnih goriv, pa smo v Sloveniji po podatkih Nacionalnega programa varstva okolja uspeli veliko bolj kot drugje po svetu ohraniti celovitost ekosistemov in se ubraniti njihove degradacije (vir), kar program ocenjuje kot vzpodbudno, saj stanje ekosistemov in njihova sposobnost opravljanja ekosistemskih storitev družbi določata okvir njenega (trajnostnega) razvoja.
Kakšni bodo torej urbani ekosistemi prihodnosti?
Zelene površine, tako naravno zaledje, gozdovi, kot tudi mestni parki, vrtovi, pa tudi vodne površine, so za mesto pomembne površine, ki uravnavajo urbani ekosistem. Urbani ekosistemi so združbe rastlin, živali in ljudi v mestnih okoljih. Več kot polovica svetovne populacije živi v mestih, do leta 2050 naj bi jih vsaj dve tretjini (vir). Čeprav mesta zasedajo majhen delež Zemljinega površja (manj kot 1 %), so največje porabnice energije in vode (vir). Trajnostna, vzdržna rast in razvoj na globalni ravni bo v prihodnosti zato v veliki meri odvisna od tega, kako učinkovito se bodo z novimi izzivi trajnosti, podnebnih sprememb, vzdržne rabe energije, varstva okolja, kakovosti bivanja ipd. soočala prav urbana središča. Za vsaj delno ohranitev ali celo izboljšanje stanja na urbanih območjih poročilo Evropske komisije (vir) med drugim poudarja: »promocijo naravnih rešitev; povečanje dostopa do mestnih storitev in zdravega urbanega okolja za skupnosti z nizkimi dohodki; izboljšanje dostopa do zelenih površin; trajnostna proizvodnja in poraba ter ekološka povezanost v urbanih prostorih, zlasti z avtohtonimi vrstami.«
Zelene površine dokazano zmanjšujejo vpliv toplotnih otokov in znižujejo segrevanje zraka, omogočajo ponor ogljika in vode, nudijo rekreacijske in druge družbene funkcije. Predstavljajo naravni vir in ker so nezazidane, tudi možnost za samooskrbo s hrano. So naravni habitat živih bitij in imajo vpliv na zdravje ter dobro počutje ljudi. Mesta 21. stoletja se dobro zavedajo večfunkcionalnosti zelenih površin in njihovih pozitivnih učinkov na življenje v mestu. Nekatera mesta, na primer Amsterdam, ki vodijo aktivno politiko načrtovanja zelenih površin, rešitve vidijo v povečevanju zelenih površin v gosto poseljenih urbanih območjih (vir), na primer z ozelenjevanjem obstoječih šolskih igrišč (vir), četudi bi to morda pomenilo zmanjšanje površin asfaltiranih športnih igrišč.
Vloga narave in zelenih urbanih površin pa se je v zgodovini mest spreminjala. Narava v mestih in načrtovanje zelenih površin je poseben pomen dobila v času hitre rasti mest, najprej v srednjem veku, še bolj pa v času industrializacije mest, predvsem zaradi vpliva na izboljšanje higienskih razmer in s tem na zdravje ljudi. Odprti prostori mest so pred tem sicer služili predvsem menjavi proizvodov in dobrin in so hkrati pomenili prostor za srečevanje (vir).
Značilnost slovenskih mest, med njimi tudi prestolnice, je bližina narave. Samoumevnost bližine gozdov, parkov, zelenih športnih površin ne sme biti razlog, da se pri novih gradnjah ne upoštevajo s prostorskimi načrti podani urbanističnimi pogoji in se s tem ne uresničuje zahtev po gradnji zelenih površin v urbanih okoljih (vir). Zelene površine ugodno vplivajo na družbene funkcije, izboljšujejo kakovosti zraka, zdravja, uravnavajo klimatske razmere in zato nosijo tudi pomembne ekosistemske funkcije. Kako dobro pa bodo v prihodnosti opravljale tudi ekosistemske storitve, to so »samočistilne in samoregenerativne sposobnosti našega okolja za zagotavljanje čistega zraka, vode in prsti« (vir)?
Kaj v zvezi naravo bi nas moralo zanimati? Na katera vprašanja bi morali odgovoriti?
Aktualna epidemija kaže na ranljivost nekaterih naših javnih sistemov, pa tudi na to, katere bo treba v prihodnosti okrepiti. Zelene površine (zelena infrastruktura, modra infrastruktura) so nepogrešljiv del mestne strukture. Po napovedih meteorologov in klimatologov (vir) nas v prihodnjih letih čaka več ekstremov: več vročih dni, naraščanje temperature, več daljših sušnih obdobij, pa obdobne padavine v obliki nalivov in neurij, časovno skoncentriranih predvsem na jesensko-zimski čas, s povečano možnostjo poplav. Strokovnjaki in znanstveniki opozarjajo na to, da bo naslednje desetletje ključno za to, kako dobro se bomo uspeli odzvati na nove razmere in začeli uresničevati zaveze Podnebnega sporazuma (vir).
Kako se bodo na to odzivali urbani ekosistemi, kako se bo odzivala narava v mestih? Kateri dejavniki bodo ključni za njihov razvoj, za njihove spremembe, za njihovo ohranitev ali izboljšanje? Na katera ključna vprašanja bomo morali v naslednjih letih najti odgovore, da bi ohranili naravo v mestih, dobro dostopnost do zelenih površin, ohranili kakovost ekosistemov in biotske raznovrstnosti, morda celo povečali količino zelenih površin in ustrezno upravljali z vodo v mestu? Kaj v zvezi z naravo bi nas moralo zanimati?
Na malem vrtičku imam zasajenih nekaj zelišč. Sivka bujno cveti in privablja čebele. Vsako leto se z njeno rastjo poveča tudi število gostov. A v preteklem letu sem postala pozorna na čuden pojav, odmiranje čebel. Opazila sem jih več posameznih ležati na tleh, na vrtu, na lesenem podestu, celo na pločniku, preden sem zavila v gozd. Čebele so ene od pomembnih opraševalcev, lakmusov papir stanja ekosistemov. Bi me moralo skrbeti?
Pripravila: Petra Vertelj Nared, za Urbane prerokbe Mreže za prostor, 31. marca 2021
—
Avtor naslovne fotografije: Maja Simoneti, IPoP (CC BY-NC 4.0)
