Prvi dan programa Podnebno načrtovanje, namenjenega spodbujanju in usposabljanju prostorskih načrtovalcev za produktivno sodelovanje v procesih prilagajanja okolja na podnebne spremembe, je bil obiskan nad pričakovanji. Večina udeležencev je prišla iz vrst članov Zbornice za arhitekturo in prostor in Inženirske zbornice. To kaže, da se načrtovalci zavedajo svoje vloge pri soočanju družbe s podnebnimi spremembami in jih vse bolj zanima, kaj konkretno je treba storiti, in kako lahko prispevajo k temu, da bi kar najbolj ublažili negativne posledice podnebnih sprememb na ljudi in okolje.
Uvodni sklop programa je bil namenjen osnovam o podnebnih spremembah in odprla ga je profesor dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V kratkem nastopu je predstavila stanje podnebnih sprememb in vzroke zanje ter tudi kako nam globalno in lokalno kaže za naprej. Opozoriti je skušala, da bomo morali s posledicami podnebnih sprememb in koncentracijami toplogrednih plinov v ozračju, ki so že nastale, živeti še zelo dolgo, tudi če dodatnega prekomernega izpusta teh plinov v ozračje ne bo. Scenariji prihodnosti, ki jih napovedujejo znanstveniki, so v veliki meri odvisni prav od tega, koliko bomo naredili za zmanjševanje emisij in doslej nismo naredili dovolj. Razkorak med sprejetimi zavezami Pariškega sporazuma in dejanskimi učinki nacionalnih ukrepov je velik. Doslej zastavljeni načrti ukrepanja nas očitno ne vodijo k doseganju dogovorjenih ciljev in zato nenazadnje tudi mladi protestirajo, saj gre za njihovo bodočnost.
V drugem predavanju je dr. Maša Kovič-Dine iz Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predstavila, kako se na podnebne spremembe pravno formalno odzivamo kot mednarodna skupnost. Razložila nam je razlike med pravno zavezujočimi mednarodnimi akti in dokumenti priporočilne in usmerjevalne narave. Opozorila je, da so ratifikacije mednarodnih pogodb za državo zavezujoče in spomnila, da sta se Slovenija, in tudi EU, zavezali k spoštovanju Pariškega sporazuma, ki temelji na Okvirni konvenciji o spremembah podnebja. S tem smo se zavezali, da bomo ohranili ogrevanje Zemljinega površja pod 2 C, prizadevali pa si bomo, da ne presežemo 1,5 C glede na leto 1990. Za Slovenijo so to neposredno zavezujoči cilji, hkrati pa jih EU še konkretizira ter nalaga državam konkretne ukrepe in cilje, ki naj jih dosegajo. Zaradi zaostanka pri doseganju pariških ciljev je bil sprejet Zeleni dogovor za bolj ambiciozno ukrepanje. Cilj EU je tako do leta 2030 zmanjšati emisije za 55% glede na leto 1990, do leta 2050 pa doseči podnebno nevtralnost. Za bolj učinkovito ukrepanje je bil sprejet tudi Evropski podnebni zakon, v teku pa je sprejem novih direktiv in uredb oziroma njihovih sprememb. Na nacionalni ravni Zakon o varstvu okolja za Slovenijo določa cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050, način doseganja tega cilja pa določata Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050 in Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN).
Sledila je predstavitev mag. Mojce Dolinar iz ARSO, v kateri je predočila glavna pričakovanja glede posledic podnebnih sprememb v Sloveniji – to so vročinski valovi, zimske poplave in poletne suše. Opozorila je na povečevanje nevarnosti vročinskih valov, saj se bo število dni z visokimi temperaturami nad 30 °C zelo povečevalo, v najslabšem primeru od današnjih 30 na 60 dni v nižinskih predelih, v mestih pa so napovedi še slabše. Predstavila je, da nam z letno količino padavin sicer ne kaže slabo, bo pa teh več pozimi in manj v obliki snega, kar je slabo, saj je sneg naravni zadrževalnik vode, in jo v okolje sprošča takrat in tam, kjer je najbolj potrebna. Več bo zimskih intenzivnih padavin, več bo poplav, tudi morska gladina se dviguje. Poleti, ko je ključno obdobje za pridelavo hrane in rast gozdov, pa bodo suše. Nekako bomo morali zimske padavine zadržati za poletni primanjkljaj.
Mag. Andreja Urbančič z Inštituta Jožef Stefan je predstavila ugotovitve spremljanja stanja emisij toplogrednih plinov po področjih – za leto 2021 je od vseh emisij na prvem mestu (cestni) promet – 32,3 % delež, sledi oskrba z energijo (28,3 %) in industrija (17,7 %). Načrtovanje ukrepov podnebne politike so predvsem v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, sprejeti pa so tudi drugi načrti, kot na primer načrt za izstop iz premoga. Pomembna pa je tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije in načrtovanje v lokalnih skupnostih. Določeni ukrepi in pogoji so integrirani tudi v načrte financiranja za črpanje kohezijskih sredstev, sredstev za okrevanje in odpornost. Največ informacij o aktualnem stanju in izvajanju ukrepov je v poročilu za Združene narode o izpolnjevanju konvencije, podroben prikaz pa je v Podnebnem ogledalu.
Dr. Maja Simoneti je opozorila na povezavo med razmerami v okolju, ki jih povzroča prekomeren vpliv proizvodnje in našega načina življenja na okolje in naravo. Te so že pred več kot 50 leti sprožile prizadevanja globalne skupnosti za dolgoročno bolj vzdržen ali trajnostni razvoj in podnebnimi spremembami, ki so v svojem bistvu posledica vpliva človekovega razvoja na naravo, okolje in tudi podnebje. Izpostavila je pomen družbenih vidikov razvoja v okviru koncepta trajnostnega urejanja prostora in spomnila na Berilo za trajnostno urejanje prostora, ki preprosto in na primeru stanovanj, prometa in upravljanja voda v urbanem okolju razlaga kako konkretno v prostorskem in izvedbenem načrtovanju lahko uresničujemo načela in cilje trajnostnega razvoja. Posebej je načrtovalce opozorila na družbene vidike razvoja, na to, da z načrtovanjem ustvarjajo pogoje za javno zdravje in dobro počutje, za družbeno enakost, pravičnost in povezanost. Poudarila je, da nas tudi potrebe javnega zdravja enako kot cilji trajnostnega razvoja in podnebne spremembe silijo k spremembam načina življenja, ki jih načrtovalci z rešitvami v prostoru omogočajo in spodbujajo.
Dr. Aleš Mlakar je kot strokovnjak, ki povezuje varstvo okolja in urejanje prostora v praksi, poudaril dejansko povezanost varstva okolja in urejanja prostora, čeprav ju normativna in organizacijska ureditev ločujeta. Gre za varstveno načrtovanje, ki je usmerjanje načinov in vrste človekovega delovanja v prostoru tako, da so vplivi na okolje čim manjši. Celovita presoja vplivov je tako dejansko optimizacijsko načrtovalsko orodje – okoljski strokovnjaki morajo biti vključeni že v sam začetek planiranja. Ni več sprejemljivo, da strokovnjaki delajo okoljsko poročilo na koncu izdelanega predloga. Urejanje prostora skozi načrtovanje mora težiti k sistemskosti in ohranjanju celovitosti prostora, ne pa popuščati zamejevanju po strokah ali področjih. To tudi v največji meri naslavlja negotovost bodočnosti, ki jo nakazujejo projekcije posledic podnebnih sprememb, saj je usmerjeno v bodočnost, dolgoročnost. Ne glede na urgentnost stanja pa se ne smemo odreči poglobljeni strokovnosti pri pripravi strokovnih podlag, razmišljati moramo o scenarijih in variantah. Za jutrišnje načrtovanje priporoča prevetritev in optimizacijo rabe prostora s polno izrabo temeljnih institutov urejanja prostora – namensko rabo, določanjem deležev zazidane površine, raščenega terena in števila dreves na gradbeni parceli, načrtovanjem zadrževanja in odvajanja voda ter ozelenitvijo s posebnim poudarkom na mestnih zelenih koridorjih. Predvsem pa je treba izboljšati izvajanje načrtov.
Posnetek
Foto galerija
Avtor: Žiga Kranjc
