Ministrstvo za infrastrukturo je s takim sporočilom v javno razpravo pospremilo Zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije, ki traja do 19. 10. 2022. Nevladne organizacije vsekakor podpiramo pospešena prizadevanja za povečanje deleža električne energije iz obnovljivih virov energije, posebej sonca, ki ga osnutek tega zakona, poleg vetra, naslavlja v skladu z usmeritvami EU, vendar pa je treba biti pozoren na to, katere »administrativne ovire« zakon odpravlja. Naprave se v prostor umeščajo po postopkih urejanja prostora in varstva okolja, ki so z namenom varovanja različnih javnih interesov premišljeno urejeni v obstoječih zakonih. Zmotno je misliti, da se dolgotrajnost postopkov naslovi le s črko zakona, gre predvsem tudi za organizacijo kapacitet za učinkovito izvajanje zakonov. Če bližnjice, ki jih predlaga osnutek zakona (te pa merijo tudi na naravo, vode, kmetijska zemljišča, gozdove ter presoje vplivov na okolje), opredelimo kot odpravljanje »administrativnih ovir«, je to signal, ki slabi siceršnje zakonske varovalke, ki varujejo javne interese.
Slovenija zaostaja glede deleža proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov energije. Podnebne spremembe in energetska kriza zaradi geopolitičnih razmer narekujejo pospešen prehod na obnovljive vire energije – predvsem sonce in veter. Zaradi nastalih razmer je predviden ciljni delež električne energije iz obnovljivih virov v končni rabi energije v EU do leta 2030 vsaj 45 % (za Slovenijo je bil do leta 2020 cilj 25 %, ki pa ni bil dosežen). Zato je maja letos Evropska komisija izdala priporočilo o pospešitvi postopkov izdaje dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov in poenostavitvi sklepanja pogodb o nakupu električne energije. Priporočilo naslavlja zapletenost, raznolikost in predolgo trajanje postopkov umeščanja in dovoljevanja kot ovire za potrebno hitro uvedbo energije iz obnovljivih virov. Evropska komisija je predlagala tudi akcijski načrt REPowerEU, ki v ospredje postavlja izkoriščanje sončne energije v skladu s Strategijo EU za sončno energijo.
Veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) že opredeljuje prioritetna območja za umeščanje naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije (objekti OVE) – za to se uporabijo razvrednotena območja (131. člen). Tej podlagi bi lahko sledila podrobnejša ureditev (ne pa ureditev prostorskega načrtovanja v posebnem zakonu), predvsem pa bi ji morala slediti priprava pregleda identificiranih razvrednotenih območij na državni ravni. Za usmerjanje prostorskega načrtovanja bi se moral imenovati nosilec javnega interesa prednostnega umešanja naprav OVE na razvrednotena območja (kot mnenjedajalec v postopkih). Tega osnutek zakona ne predvideva.
Osnutek Zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije (sonce, veter) kot območja, na katerih bo možno umeščati objekte OVE že po zakonu, določa:
- za sončne elektrarne odlagališča odpadkov, sanirana območja nekdanjega izkoriščanja mineralnih surovin, površine večjih objektov (objektov, katerih tlorisna površina presega 1000m2 še zlasti objektov na območju urbane poselitve in na objektih za kmetijsko proizvodnjo), ob cestah, na umetnih vodnih in priobalnih zemljiščih.;
- vlada lahko za objekte, katerih tlorisna površina strehe presega 1700 m2 omogoča, da določi obvezo postavitve sončnih elektrarn za obstoječe objekte;
- za sončne in vetrne elektrarne na vodovarstvenih območjih, na območju rudniških prostorov;
- vetrne elektrarne na gozdnih zemljiščih;
- naprave OVE bo možno umeščati tudi na kmetijskih zemljiščih.
Sicer pa bo vlada sprejela akcijski program za izvajanje Strategije prostorskega razvoja, s katerim bo določila območja prednostnega umeščanja naprav OVE, za katere bo sprejela tudi sklep, da so v državnem interesu. Uredbo o najustreznejši varianti ali uredbo o državnem prostorskem načrtu pa lahko vlada sprejme že istočasno z navedenim akcijskim programom.
Ministrstvo, pristojno za prostor bo na območjih prednostnega umeščanja OVE z javno objavo obvestila javnost o začetku priprave prostorskega izvedbenega akta, s katerim se bo načrtovala umestitev naprav, ki proizvajajo električno energijo z izrabo sončne ali vetrne energije z nazivno električno moči najmanj 10 MW.
Zakon tudi določa interes javnega zdravja in varnosti objektov OVE kot prevladujoč ne glede na določbe Zakona o ohranjanju narave in Zakona o vodah. Tako se je opredelilo že zgoraj omenjeno priporočilo Evropske komisije, predlagana ureditev pa sledi predlaganim spremembam Direktive 2018/2001/EU o spodbujanju uporabe energije iz OVE (nov 8b odstavek 15. člena). To velja, razen če se v posameznem postopku prevlade javne koristi ne dokaže drugače.
Kljub temu, da zakon močno podpira sončne elektrarne, ne naslavlja spodbujanje množičnega postavljanja sončnih elektrarn na strehah stavb v zasebni lasti, predvsem pa tudi strehah stavb v javni lasti, kar je nerazumno spregledana možnost povečanja pridobivanja električne energije iz sonca. Zavedamo se, da se zaradi preteklega zanemarjanja krepitve električnega omrežja za tako množično priklapljanje malih sončnih elektrarn, distribucijsko omrežje predstavlja tehnično oviro za povečanje tega deleža elektrike iz sončne energije. Vendar pa je ta zakon priložnost, da se naslovijo te ovire in se omogoči množično priklapljanje. Pridobivanje elektrike iz sončne energije ima tudi v javnosti največ podpore, obstaja tudi množični interes za lastne sončne elektrarne, ki pa se ne more realizirati. Poleg tega zakon tudi ne naslavlja možnosti izrabe streh na stavbah v javni lasti. V Mreži za prostor smo se že večkrat naslovili na ministrstvo za infrastrukturo s predlogom, da se uredi brezplačna stvarna služnost streh na stavbah v javni lasti za skupnostne samooskrbne sončne elektrarne. Ta zakon bi moral to podpreti.
Članice Mreže za prostor so se na predlog zakona odzvale s pripombami in komentarjem.
—
Foto: schropferoval na Pixabay
