Sedmi v seriji seminarjev za trajnostno urejanje prostora je bil posvečen zelenim površinam. Dr. Maja Simoneti je postavila urejanje zelenih površin v okvir prizadevanj družbe za prilagajanje naselij na podnebne spremembe in javno zdravje ter osvetlila celoten spekter družbenih, ekoloških in ekonomskih koristi, ki jih urejene zelene površine zagotavljajo urbanemu okolju. S tem je opredelila javni interes za varstvo in razvoj urbanih zelenih površin in s pomočjo virov pokazala, kako široka strokovna in politična prizadevanja so že desetletja usmerjena v to, da bi mesta in majhna naselja vendarle posvetila več strateške in strokovne pozornosti načrtovanju in upravljanju urbanih zelenih površin. Zaključila je s kratko sliko domačih razmer in opozorilom, da je javni interes za varstvo in razvoj zelenih površin v praksi načrtovanja in upravljanja še vedno prešibko varovan. Mag. Senka Šifkovič Vrbica je predstavila sistemski normativni okvir za načrtovanje in upravljanje. Poudarila je, da je javni interes podprt na strateško načrtovalski ravni, da pa na ravni nižjih izvršilnih predpisov postane sistem »škrbast« in zato se dolgotrajno slabo sistemsko normativno stanje na področju upravljanja v praksi odraža negativno. Varovanje in krepitev kakovosti zelenih površin sta tako zelo pogosto prepuščena iniciativi prebivalcev in nevladnih organizacij.
Zelene površine so nujno potrebne za zagotavljanje kakovosti življenja v mestih. Po eni strani zagotavljajo zdravje prebivalcev in mestnega okolja (tla, voda, narava, zrak, klima), po drugi pa so prav naravni ekosistemi tudi glavni mehanizem za odpornost in prilagajanje naselij na podnebne spremembe. Zelene površine in tudi posamezne prvine, kot so drevesa, dokazano dobrodejno vplivajo na zdravje in dobro počutje, izboljšujejo kvaliteto zraka, zmanjšujejo hrup, omogočajo regeneracijo in spodbujajo k rekreaciji. Pomembno prispevajo tudi k izravnavanju socialnih razlik in s tem krepijo skupnosti. Poleg zmanjševanja izpustov CO2 iz prometa, lahko prav zelene in ozelenjene površine največ prispevajo k blaženju podnebnih sprememb zaradi absorpcije le tega. V mestih že danes čutimo povečano število vročinskih valov kot tudi močnih nalivov in oboje se bo še stopnjevalo. Zelene površine imajo sposobnost, da blažijo visoke temperature in zmanjšujejo negativne učinke toplotnih otokov, zadržujejo padavine ter preprečujejo in blažijo poplave ob izrednih nalivih. Ob tem pa prispevajo tudi k ohranjanju in krepitvi biodiverzitete in skrbijo za varstvo in regeneracijo tal (zemlje). Nezanemarljivi pa so tudi ekonomski učinki zelenih površin, saj zmanjšujejo stroške za javno zdravje, ogrevanje in hlajenje ter prispevajo k vrednost nepremičnin in investicij.
Urejene zelene površine so klasičen gradnik kakovosti bivanja, javnega zdravja, dobrega počutja in družbene enakosti v urbanem okolju. Njihova vloga v načrtovanju in urejanju naselij se je močno utrdila v času razvoja industrijskega mesta v 19. stoletju in je v 20. stoletju postavljena v osredje trajnostne urbane politike. Če je okoljska kriza v sedemdesetih letih izpostavila pomen stanja naravnih ekosistemov za zdravje človeka, pa so ob prelomu tisočletja, ko je dozorelo tudi spoznanje družbenih problemih razvoja in podnebnih spremembah, dodatno težo dobile tudi družbene funkcije urejenih zelenih površin v naseljih. Podnebne spremembe so zelo močno povečale pričakovanja na različnih strokovnih področij, da bodo prav ohranjeni in okrepljeni urejeni naravni ekosistemi zelenih in ozelenjenih površin lahko ublažili pričakovane probleme v urbanem okolju. Eno z drugim, znanje o funkcijah zelenih površin in zavedanje o njihovem pomenu in potrebnosti, je sprožilo razvoj koncepta zelene infrastrukture in na naravi slonečih rešitev. Kljub vsem spoznanjem o koristih urejenih zelenih površin za ljudi, naravo in delovanje naselij in rešitvam, ki so na razpolago, številna mesta še oklevajo in ne izkoriščajo zares velikega potenciala zelenih površin za blaženje podnebnih sprememb in zagotavljanje kakovosti bivanja. Razlogi za to so različni, gre za niz dejstev, ki preprečujejo, da bi se to komunalno infrastrukturo podobno učinkovito načrtovalo in upravljalo kot drugo. Gre za samo fizično naravo zelenih površin in za to, kako v prostoru deluje in zagotavlja koristi. Od tega, da so koristi urejanja zelenih površin prisotne, tudi če upravljanje peša in da segajo tudi čez meje posamezne zelene površine, kar vpliva na to, da se zdijo samoumevne in da se ureja premalo novih zelenih površin, pa do tega, da ni zelo natančnih standardov, koliko zelenih površin mesta sploh potrebujejo in da so koristi zelenih površin razdeljene na več področij (varstvo okolja, zdravje, ohranjanje narave, rekreacija). Breme urejanja je težko prepričljivo uveljaviti v procesu načrtovanja rabe prostora in njegove stroške urejanja je nemogoče povezati z rabo in jih zaračunati posameznemu uporabniku kar vpliva na to, da se urejanja zelenih površin prebivalci manj zavedajo kot odvažanja smeti ali kanalizacije.
Strokovnjaki so v več mednarodnih evropskih projektih (URGE, 2003, GreenKeys, 2008, Green URGE, 2019) v sodelovanju z mesti dognali, da je edina rešitev za to kompleksno naravo in vlogo zelenih površin v naseljih celovito in vključujoče strateško načrtovanje in upravljanje. Pristop naj bi zagotovil, da se upošteva vse funkcije in vključi čim več akterjev in površin v proces dolgoročno naravnanega načrtovanja in upravljanja zelenih površin ter tako premaga slabosti sektorskega, projektnega in politično motiviranega urejanja in maksimizira koristi zelenih in ozelenjenih površin v naselju in lokalni skupnosti. Drugo priporočilo mednarodnih strokovnih skupin je, da naj mesta optimizirajo načrtovanje in upravljanje tako, da organizirajo celovite parkovne službe, ki bodo kredibilni sogovorniki napram drugim nosilcem razvoja v procesu zagotavljanja prostora in drugih pogojev za urejanje zadovoljivih površin, dostopnih in kakovostnih zelenih površin in zelenih ureditev. Načrtovalski kriteriji že desetletja ostajajo enaki; urejene zelene površine morajo biti dovolj blizu kraju bivanja, da je uporabnik motiviran za rabo ter dovolj razsežne, da omogočajo regeneracijo in rekreacijo. Alexander in sodelavci v kultni knjigi A Pattern Language že leta 1977 urbaniste poučijo, kako pomembni sta za dobrodejno vplivanje zelenih površin na človeka bližina in prostornost in na osnovi eksperimenta določijo razdaljo 300 metrov od doma. Enako Svetovna zdravstvena organizacija danes priporoča, da mora vsakdo imeti na razdalji 300 metrov od doma na razpolago vsaj 0,5 – 1 ha veliko zeleno površino (Urban green space inerventions and health, 2017). Porajajo pa se tudi nove, pragmatične ideje o tem, kako mesta zadovoljivo ozeleniti in optimizirati dobrodejne učinke zelenih površin na zdravje človeka in odpornost okolja na podnebne spremembe. Trenutno je zelo aktualno pravilo 3-30-300, ki ga je konec lanskega leta prvi javnosti predstavil Cecil Konijnendijk van den Bosch. Pravilo 3-30-300 načrtovalcem in drugim urejevalcem zelenih površin priporoča, da naj urejajo prostor naselij tako, da bo iz vsakega stanovanja možen pogled na 3 drevesa, da bo v vsaki soseski 30 % površine pokrite s krošnjami dreves in da bo imel vsak prebivalec največ 300 metrov do najbližjega parka ali urejene zelene površine.
Države in mesta k boljšemu načrtovanju in krepitvi kakovosti zelenih površin kot nujnemu ukrepu v sedanji družbeni, okoljski in podnebni krizi poleg številnih raziskovalcev in strokovnih organizacij spodbujajo tudi številen mednarodne in evropske organizacije: Združeni narodi (Nova urbana agenda 2030 – Habitat III), Svetovna zdravstvena organizacija (Heat and Health, 2021, Urban green space; brief for action, 2017, Urban green space inerventions and health, 2017), Evropska komisija (Supporting the Implementation of Green Infrastructure, Green infrastructure and climate adaptation), Evropska banka za obnovo in razvoj (Green City Action plan Methodologies) in Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN – Urban Alliance). Številne mržene organizacije in spletne platforme nudijo močno podporo ozelenjevanju mest (npr. Urban Greening, Covenant of Mayors, Climate Adapt).
Odziv držav na znanstvena spoznanja in poročila o stanju ter priporočila za ukrepanje so različni. So pa številna mesta po svetu že prepoznala velik pomen zelenih površin za svoj nadaljnji razvoj in svoje načrte in ukrepe prilagodila ter sledila zdaj že res vseprisotnim priporočilom. Če smo na prelomu tisočletja še spremljali predvsem tekmovanje velikih mest v številu novo posajenih dreves, pa tem obljubam zdaj sledi vse več mestnih zelenih strategij, ki sledijo ideji o povezovanju potencialov za urejanje okrog skupne vizije razvoja in dolgoročni zavezanosti zelo pestrih skupin akterjev, vključno s prebivalci, k uresničevanju skupnih ciljev. Uresničevanje mesta podpirajo s priročniki za sajenje najprimernejših rastlin in kreativnimi idejami za ozelenjevanje ulic, fasad in streh, ki jih uporabljajo za svoje delo povezani prebivalci.
Kaj pa pri nas? Zakaj se nam pogosto zdi, da pri nas manjka volje za tako podjetno urejanje zelenih površin? Eden od razlogov zna biti neko splošno prepričanje, da to ni potrebno, ker so naša naselja sorazmerno majhna in da je naravna vedno samo korak stran od doma, lahko dosegljiva. Pa vendar, če ste stari 5 let, stari, imate dva majhna otroka, hodite naokrog s pomočjo hodulje ali invalidskega vozička vam to dejstvo nič ne pomaga. Reprezentativna raziskava dr. Petre Vertelj Nared je že leta 2014 pokazala, da urejen javni prostor želijo in potrebujejo tudi prebivalci majhnih slovenskih mest. Hkrati pa imajo »zelene površine« na robovih naših mest, do katerih morda nekateri celo res relativno hitro pridemo, povsem drug namen kot urejene površine v naseljih. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča, na katerih je prosta raba nujno zamejena in naval mestnih prebivalcev ni nujno dobrodošel. Drug razlog, zakaj v Sloveniji še ne sledimo potrebi po strateškem, celostnem in vključujočem urejanju urbanih zelenih površin v skladu z dognanji z znanosti in priporočili stroke, pa je morda v tem, da so naše parkovne službe zelo šibke in precej nemočne v dialogu z drugimi interesi in rabami prostora ter željami po hitrih dobičkih. V praksi smo tako priča temu, da se nova stanovanja gradi brez ustreznih novih večjih zelenih površin, prodaja pa se jih prav v povezavi z asocijacijami na bližino narave in obstoječih urejenih zelenih površinami. Prav tako se za ohranjanje obstoječih zelenih površin v stanovanjskih območjih večkrat borijo prebivalci, med tem ko javna oblast podpira pozidavo (primer Fondovi bloki in soseska Šiška 6 v Ljubljani).
Mogoče pa ni problem pomanjkanje politične volje ampak je tudi sistemska normativna podpora za urejanje urbanih zelenih površin pomanjkljiva? Tega vsekakor ne moremo reči za sistemsko podlago, ki jo zagotavljajo temeljne usmeritve Zakona o urejanju prostora. Med temeljnimi cilji in nameni urejanja prostora so tako tudi kakovostne življenjske razmere in zdravo življenjsko okolje, krepitev in varovanje zdravja ljudi, prehod v nizkoogljično družbo, prilagajanje na podnebne spremembe, varstvo okolja, ohranjanje narave. Zakon o urejanju prostora tako občinam nalaga uresničevanje številnih javnih interesov, ki jih med drugim zagotavljajo prav zelene in ozelenjene površine. Prav tako zahteva, da so gradbeni in negradbeni posegi v skladu z izvedbenimi prostorskimi načrti, inšpekcijska služba pa poleg tega skrbi tudi za nadzor skladnosti izvajanja negradbenih posegov z neposredno uporabnimi temeljnimi pravili urejanja prostora in podrobnejšimi pravili urejanja prostora. Lastniku se lahko naloži tudi obveznost vzdrževanja zaradi kvarnega vpliva na okolje, ali tudi zaradi neizvedenih ozelenitev ali ne-vzdrževanih dreves. Čeprav je sama lastninska pravica nedotakljiva, pa je uživanje lastnine lahko z zakonom omejeno tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Tako je Zakon o urejanju prostora tisti zakon, ki uživanje lastnine s temeljnimi in podrobnimi pravili urejanja prostora ter izvedbenimi prostorskimi akti omejuje na način, da lastnina prispeva k skupnim učinkom urejanja prostora. Ko govorimo o zelenih površina, to dosegamo z njihovim varstvom in vzdrževanjem (upravljanjem). Občine lahko bodo to dejstvo sčasoma morale vključiti v prakso opredeljevanja in uveljavljanja prostorskih pravil, če bodo hotele pod pritiskom podnebnih sprememb okrepiti funkcije zelenih površin v obče dobro prebivalcev in okolja.
Največje so seveda možnosti občin za krepitev koristi urejanja zelenih površin v okviru urejanja javnih zelenih površin. Te so skupaj z utrjenimi javnimi površinami del skupne komunalne infrastrukture, njihovo urejanje in čiščenje javnih površin pa je obvezna lokalna javna služba varstva okolja. Trenutno to področje ureja Zakon o varstvu okolja, ki določa, da so objekti in naprave, potrebni za izvajanje lokalnih javnih služb iz prejšnjega odstavka, infrastruktura lokalnega pomena, za vsako službo varstva okolja pa vlada določi tudi oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za izvajanje. Za področje javnih površin nobena vlada do sedaj tega ni uredila, niti glede infrastrukture, niti glede standardov država v času samostojnosti tega področja ni uredila. Občine se zato znajdejo vsaka po svoje. Opustitev sistemske skrbi države za to pomembno komunalno infrastrukturo je v nasprotju z javnim interesom za varstvo okolja (tla, voda, zrak, klima) ter zdravo, kakovostno in podnebno nevtralno okolje naših naselij, kar se tudi pozna v praksi urejanja javnih površin. Ta je po besedah izvajalcev javne službe predvsem precej raznolika ter manj strokovno in finančno močna kot bi si želeli in nepovezana z načrtovanjem prostorskega razvoja naselij ter precej izolirana, nepovezana z drugimi vidiki upravljanja zelenih površin in drugimi lastniki zelenih površin kar slabi učinke urejanja in krni moč funkcij zelenih površin v posameznih naseljih. Veliko upanje zdaj vzbuja namera države, ki je kot ukrep določena v Načrtu za okrevanje in odpornost in predvideva sprejetje novega Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja v letu 2022 ter pripravo načrtov upravljanja in operativnih programov za posamezno gospodarsko javno službo.
V Mreži za prostor si v okviru Podnebnega programa prizadevamo za ozaveščanje o pomenu zelenih površin in spremembe na tem področju. Tako je bila že izdelana analiza normativnega okvira za urejanje zelenih površin (ki jo je glede javnih površin poglobila strokovna podlaga za izvajanje javne službe varstva okolja urejanja in čiščenja javnih površin, ki sta jo avtorice tega seminarja pripravile po naročilu Ministrstva za okolje in prostor), izvedena anketa o mestnih drevesih. Članice mreže so izvedle tudi več Podnebnih akcij, ki so prispevale tako k ozaveščanju, kakor tudi h konkretnemu izboljšanju kakovosti zelenih površin in krepitvi njihovih funkcij.
—
Seminarji so namenjeni članicam Mreže za prostor in drugim, ki jih zanima poglobiti svoje znanje o trajnostnem urejanju prostora. Seminarji so del Podnebnega programa Mreže za prostor, ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena na tem dogodku, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor, Eko sklada j.s. ali projektnih partnerjev.
