Dolgoročna podnebna strategija predlaga dve možni poti do podnebne nevtralnosti

Slovenija ima končno pred seboj strategijo, ki nakazuje pot do ogljične nevtralnosti v letu 2050. Čeprav je cilj jasen, pa je manj jasna pot, kako do njega. Ob vrsti nujnih ukrepov različnih sektorskih politik je povečanje deleža električne energije v končni rabi energije pomemben dejavnik razogljičenja. Zaenkrat pa ostaja še odprto vprašanje, kako doseči brezogljičnost pri proizvodnji električne energije.    

Dolgoročno podnebno strategijo bi morala Slovenija predložiti Evropski komisiji do 1.1.2020. Je krovni strateški dokument, s katerim mora biti usklajen Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Ministrstvo za okolje in prostor ga je pred kratkim dalo v javno razpravo, ki traja do 30.9.2020. Okvir dolgoročne podnebne politike »Slovenija in zdrav planet« iz februarja 2019 je predvidel, da strategijo sprejme Državni zbor, iz dokumenta v javni razpravi pa ni več razvidno, ali naj bi strategijo sprejela vlada ali Državni zbor.

K ogljični nevtralnosti do leta 2050 skladno s predlagano strategijo vodita dve poti – nuklearna pot ali pot sintetičnega plina (vodik, metan ipd.). Strategija izbiro prave poti do cilja zaenkrat prelaga v prihodnost. Za obdobje do leta 2030 se strategija drži ciljev in ukrepov NEPN, težišče preboja k ogljični nevtralnosti pa je na sektorskih indikativnih ciljih za zadnji dve desetletji. Pri tem seveda računa, da bodo vsi sektorji cilje vgradili v svoje sektorske dokumente in načrte ter jih tudi izvajali.

Ogljična nevtralnost pomeni, da emisije toplogrednih plinov (TGP) niso večje od ponorov (emisije TGP minus ponori = 0). Da bi jo do leta 2050 dosegli, namerava Slovenija zmanjšati emisije TGP:

  • do leta 2030 za 36% glede na leto 2005, tako, da bo zmanjšala emisije iz energetike za 34%, iz industrije za 43%, iz ravnanja z odpadki za 65%, iz široke rabe stavb za 76%, iz kmetijstva za 1% in tako, da bo povečala promet za 12%, skladno z NEPN;
  • do leta 2040 okvirno za 55-66 % glede na leto 2005;
  • do leta 2050 okvirno za 80-90% glede na leto 2005, tako, da se bodo do tedaj zmanjšale emisije iz energetike za 90-99%, iz industrije 90-99%, iz kmetijstva 5-22%, iz široke rabe stavb za 87-96% in iz ravnanja z odpadki  za 75-83%.

Pohvalno je, da strategija deloma obravnava tudi prilagajanje na podnebne spremembe in upošteva varstvo biodverzitete pred upadanjem, saj sta množično izumiranje vrst in podnebne spremembe globalno največja problema, ki sta medsebojno prepletena in soodvisna.

Strategija sicer predvideva, da se bodo cilji do 2030 še zaostrili in da bo v letu 2021 sprejet tudi zakon, ki bo opredeljeval odgovornosti za izvajanje podnebne politike. Poudarja, da je potrebno z aktivnostmi za doseganje ogljične nevtralnosti začeti takoj in noben sektor pri tem ne sme zaspati. Prehod terja intenzivno razogljičenje po vseh sektorjih in ravneh ter korenito preobrazbo družbe, sicer zastavljeni cilji ne bodo doseženi. Vendar pa se zdi, da tudi sama strategija, katere namen je določiti okvir, cilje in pot doseganja teh ciljev in s tem dogovorov Pariškega sporazuma, še vedno prelaga odločitve na druge čase in druge dokumente.


Naslovna fotografija: marcinjozwiak iz Pixabay

Close
Your custom text © Copyright 2018. All rights reserved.
Close