V javni obravnavi je bil Pravilnik o občinskem prostorskem načrtu, občinskem podrobnem prostorskem načrtu in o vrstah namenske rabe prostora, kar je vsekakor zelo dobrodošlo, saj sta bila od uveljavitve veljavnega pravilnika sprejeta že dva nova zakona o urejanju prostora. Seveda pa gre za zelo občutljivo materijo, občutljivo v smislu, da je treba biti zelo previden pri spreminjanju vsebin prostorskih načrtov, saj se s pogostim spreminjanjem predpisov in terminologije zmanjšujeta enotnost in jasnost dokumentov zaradi česar se posledično povečuje negotovost. Zato mora biti spreminjanje pravil priprave načrtov res dobro pretehtano.
Po drugi strani pa nove vsebine in posodobitve vsebin prostorskih aktov dejansko terjajo tudi spremenjeno stanje okolja in izzivi podnebne in biodiverzitetne krize, na katere se morata načrtovanje in urejanje prostora neizbežno ustrezno odzvati. Tudi spremembe zakonov so prinesle nekatere novosti in poudarke na ravni ciljev urejanja prostora, temeljnih načel in usmeritev za urejanje, ki pa lahko ostanejo mrtva črka na papirju, če se ne odrazijo dejansko v prostorskih aktih, načrtovanih ureditvah in gradnji.
V Mreži za prostor se že dalj časa sistematično odzivamo na problematiko urejanja javnih in zelenih površin v mestih in drugih naseljih. Zakon določa obveznost njihovega zagotavljanja, dejansko pa so tudi ključnega pomena za kvaliteto življenja in okolja v mestih. Zato smo se na predlog pravilnika odzvali v smeri njihovega dobrega načrtovanja, prikazovanja stanja in zagotavljanja varstva, z namenom, da se zakonske namere in dejanske potrebe okolja in prebivalcev ustrezno odrazijo v občinskem prostorskem načrtu. Pravilnik mora učinkovito podpirati prizadevanja za krepitev dostopnosti in obsega zelenih in drugih javnih površin in novih načinov ozelenjevanja, ki neobhodno prihajajo v urejanje javnega in odprtega prostora naših naselij in gradnjo objektov. Na ravni OPN je z vidika odpornosti in zdravja okolja in ljudi ter uporabnosti teh dokumentov za načrtovanje in ukrepanje v praksi, utemeljeno predvsem določati pogoje za urejanje javnih odprtih bivalnih površin, o njihovi materialnosti – to je poroznosti in zaraščenosti – pa govoriti posebej z vidika minimalno nujnega obsega, ne pa z v naprej ločenim prikazom grajenih in zelenih odprtih javnih površin. Opredelitev javnih površin kot javne infrastrukture pa je pomembna tudi za izvajanje javne službe varstva okolja urejanje in čiščenje javnih površin. Menimo tudi, da bi moral pravilnik v okviru javnega prometnega omrežja v današnjih razmerah v ospredje postaviti tudi površine za kolesarjenje in peš hojo.
—
Foto: Urška Didovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)
