Med gradivi za vladno obravnavo se nahajata predlog novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) in predlog Gradbenega zakona (GZ-1), ki sta bila v javni razpravi lani. Nadomestila bosta komaj tri leta stara sistemska zakona. Čeprav gre tudi za popravke in izboljšave, ki so se izkazale za potrebne po uveljavitvi zakonov, pa je glavna značilnost številnih novosti podpora uveljavljanju in varovanju zasebnih interesov, ob tem pa se izgublja varstvo javnih-skupnih interesov v prostoru, okolju in naravi.
Izzivi, s katerimi se kot širša človeška in lokalna skupnost srečujemo, terjajo angažiranje prav vseh virov v skupno dobro – za obnovo narave, blaženje podnebnih sprememb in skupno prilagoditev na učinke vse intenzivnejših posledic porušenih naravnih sistemov. Prostor, s katerim upravljamo, je eden izmed teh virov, lastnina tega prostora pa se mora v polni meri udejanjiti v svoji ekološki in socialni funkciji. Trajnostno urejanje prostora je zaradi svojih dolgoročnih učinkov tako eden ključnih mehanizmov za soočanje s temi izzivi, ki se mora načrtovati in izvesti vse od strateške ravni načrtovanja do konkretnega gradbenega dovoljenja.
Tako tudi ZUreP-3 v uvodnem določilu navaja, da je namen zakona zaščita javnega interesa pri urejanju prostora. Vendar pa navedeni javni interes in celovitost prostorskega načrtovanja načenjajo številne izjeme, odpustki in odstopanja od prostorskih načrtov. Tako bo prostorski načrt sicer nastal na podlagi temeljnih načel in usmeritev trajnostnega urejanja prostora, ki jih določa zakon, vendar pa se bodo konkretni posegi in gradnje lahko zgodile z mnogimi odstopanji in izjemami.
Postopek lokacijske preveritve, v katerem občinski svet dovoli odstopanja od prostorskega načrta (s petnajstimi dnevi javne obravnave), sedaj širi možnosti »odobritve« izjem – sedaj bo možno odstopanje od več pogojev (ne le enega), nadomestna gradnja bo lahko celo pomembno odstopala. S tem postopkom se bo lahko širilo tudi stavbno zemljišče posamičnih poselitev. Takih postopkov je lahko neomejeno. Od »spodaj navzgor« se bodo potem s kratkim postopkom spremembe občinskega prostorskega načrta (OPN) integrirale v OPN. V kratkem postopku je sprememba razgrnjena za 15 dni. Pri lokacijskih preveritvah sicer sodeluje občinski urbanist in kratek postopek ni dovoljen, če bi spremembe OPN terjale sodelovanje nosilcev urejanja prostora ali bi bilo treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, vendar nadzor nad tem ni vzpostavljen. Tako se bo teoretično lahko zgodilo, da bo OPN sprejet po vseh pravilih trajnostnega urejanja prostora, nato pa bo vanj integrirano neomejeno število sprememb »iz terena« in tako bo lahko prišlo do nekakšne »dekonstrukcije« OPN. S tem pa se bo izgubljal njegov osnovni namen in funkcija v urejanju prostora.
Naveden proces nadgrajuje tudi Gradbeni zakon, ki npr. legalizira obstoječe objekte, namenjene skladiščenju nenevarnih snovi in sanitarne objekte ob obstoječih proizvodnih objektih in jim omogoča nadaljnji razcvet v okviru »začasnih« objektov, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje (če je postavljen le enkrat in ne več kot za tri leta). Potrebna je le prijava gradnje, vendar ne upravni enoti, kot to velja za druge objekte, temveč občini. Govora je torej o objektu, ne o premičnem šotorskem skladišču ali WCju, objekt pa je »s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov, proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami, ki jih objekt rabi za svoje delovanje”. Koliko takih začasnih objektov bo na tej podlagi vzniknilo v prostoru in kdo jih bo po treh letih odstranil? Ali pa bo 3-letni rok s spremembo zakona samo podaljšan?
Določilo o upravnem sporu zoper prostorske izvedbene načrte ostaja v ZUrep-3 in, glede na veljavno določilo, podrobneje določa razmerja glede na možno pravno varstvo pred Ustavnim sodiščem (več). Zakon izkazovanja statusa v javnem interesu na področju prostora ne določa s pogoji, kot to napoveduje v Zakonu o varstvu okolja in je že urejeno v Zakonu o ohranjanju narave, vendar pa se nakazuje zahteva po »aktivnem« delovanju s podajanjem predlogov in pripomb v postopkih priprave prostorskih aktov.
Gradnja objektov z vplivi na okolje bo po predlogu GZ-1 možna sicer le po pravnomočnem gradbenem dovoljenju, vendar pa iz tega integralnega postopka zakon izriva nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave ter civilne iniciative. Te ne morejo biti več stranke v postopku – sodelujejo lahko le še v okviru javne razprave in na koncu zoper izdano integralno gradbeno dovoljenje začnejo upravni spor. Status stranskega udeleženca pa še vedno ohranjajo lastniki ali drugi posestniki nepremičnine, ki se nahaja na vplivnem območju, če izkažejo, da bo nameravani objekt vplivala na njegove pravne koristi. Torej gre, glede na veljavno ureditev, za neenako varstvo pravic prizadetih posameznikov in nevladnih organizacij, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS in Aarhuško konvencijo. Sicer pa zaradi zelo nejasno opredeljene zainteresirane javnosti in javnosti ter njihovih pravic, lahko pričakujemo, da bo uporaba teh določil zakona v praksi tudi odločevalcem povzročala več težav in lahko pričakujemo le več, ne manj sodnih sporov glede tega.
Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora
—
Avtor naslovne fotografije: Paul Brennan from Pixabay
