Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) se sicer nanaša na varstvo okolja. Vendar posegi v okolje temeljijo na prostorskem načrtovanju, zato sta varstvo okolja in prostora nerazdružljivo prepletena. To se izraža tudi skozi precej podobni zakonski definiciji okolja in prostora. Okolje je definirano kot tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja, prostor pa je preplet fizičnih struktur na zemeljskem površju in pod njim, do koder sežejo neposredni vplivi človekovih dejavnosti. Širša je narava, ki je po zakonski definiciji celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov, človek pa je sestavni del narave.
Strateško in podrobnejše prostorsko načrtovanje je tako podlaga za človekove dejavnosti, ki bodo vplivale na okolje/naravo in tako na naše življenje ter življenje drugih bitij. Sodelovanje javnosti pri urejanju prostora določa 7. člen Aarhuške konvencije, ki govori o udeležbi javnosti pri načrtih, programih in politikah v zvezi z okoljem. Ta nalaga državi, da potem, ko javnosti zagotovi potrebne informacije, sprejme ustrezne praktične in/ali druge ukrepe, da zagotovi pregledno in pravično udeležbo javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem in sicer po standardih iz 6. člena konvencije. Tako mora država zagotoviti, da:
– ustrezen organ opredeli javnost, ki lahko sodeluje (7. člen);
– zagotovi udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje (6. člen 4. odstavek)
– zagotovi ustrezno časovno obdobje za posamezne faze pri udeležbi javnosti tako, da je na voljo dovolj časa za obveščanje javnosti in da se javnost lahko pripravi in učinkovito sodeluje pri odločanju (6. člen 3. odstavek);
– vključeno javnost ustrezno, pravočasno in učinkovito obvesti z javno objavo ali vsakogar posebej, če je to primerno (6. člen 2. odstavek);
– obvestilo mora zajemati najmanj vsebino odločanja, vrste možnih odločitev ali osnutek odločitve, pristojen organ, predviden postopek odločanja z možnostmi udeležbe javnosti ter mesto, kjer so dostopne vse informacije (6. člen 2. odstavek);
– se pri odločitvah ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti (6. člen 8. odstavek);
– si primerno prizadeva zagotoviti možnosti za udeležbo javnosti pri pripravi politik, ki se nanašajo na okolje (7. člen).
Ne glede na to, da se ratificirane mednarodne pogodbe (kar Aarhuška konvencija je) po 8. členu Ustave RS v našem pravnem redu uporabljajo neposredno, pa konvencija sama določa obveznosti, da država sprejme potrebne zakonodajne, ureditvene in druge ukrepe za izvajanje določil konvencije (3. člen 1. odstavek). Zato bi se lahko neposredno uporabljala le v delih, kjer država ni zagotovila ali ni ustrezno zagotovila mehanizmov za izvajanje konvencije. Več informacij o konvenciji najdete na spletni strani UNECE, podrobnejša razlage posameznih členov konvencije in njihove uporabe pa v priročniku za uporabo konvencije. Kršitve konvencije obravnava pritožbeni odbor.
Slovenija je prenesla obveznosti iz konvencije predvsem v Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave, Zakon o prostorskem načrtovanju, Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor in poslovnik Vlade RS. Ministrstvo za okolje in prostor je izdalo tudi Navodilo o postopku sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje. V času od ratifikacije pa je nastalo tudi več pravno nezavezujočih dokumentov, ki pa so odličen pripomoček tako odločevalcem, ki vodijo procese vključevanja javnosti, kot sami javnosti, ki se angažira v procesih odločanja, tako pri pripravi predpisov, strateških dokumentov in konkretnega načrtovanja. To so:
– Resolucija o normativni dejavnosti, ki jo je sprejel Državni zbor leta 2009;
– Priročnik za načrtovanje, vodenje in vrednotenje procesov sodelovanja javnosti, ki ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo leta 2008;
– Priročnik za izvajanje presoje posledic predpisov in politik, ki ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo leta 2011;
– Smernice za vključevanje deležnikov v pripravo predpisov, ki ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo leta 2015 in kratek pregled;
– Vključevanje javnosti v pripravo predpisov, priročnik za načrtovanje in izvajanje posvetovalnih procesov, ki ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo leta 2015;
– Usmeritve za pripravo procesnega načrta vključevanja javnosti v postopek izdelave državnih prostorskih načrtov za daljnovode in plinovode, ki gaje pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2012 in revidiralo leta 2014;
– Priporočilo občinam za zgodnejše vključevanje javnosti v postopke priprave prostorskih aktov lokalne skupnosti, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2011 za občine;
– Kodeks dobrih praks participacije civilne družbe v procesih odločanja, ki gaje pripravil CNVOS leta 2010.
Na podlagi stališča Informacijske pooblaščenke, ki ga je zavzela v pritožbenih postopkih (npr. primer 090-176/2015), je dolžan odločevalec posredovati tudi pripombe, ki so jih posredovali drugi v javni razpravi. Seveda pa je najbolje vse prejete pripombe kar objaviti (upoštevajoč varstvo osebnih podatkov), da je z njimi seznanjena vsa zainteresirana javnost. Nekaj primerov dobre prakse sodelovanja z opisi procesov pa je zbranih in dostopnih tukaj.
