Za nami sta najtoplejše poletje, odkar v Evropi merimo temperature, in tudi najvišje število prezgodaj umrlih zaradi vročine v evropskih mestih. Vročinski valovi poslabšujejo pogoje bivanja in visoke dnevne in nočne temperature povečujejo umrljivost ljudi, ki so zdravstveno že sicer ogroženi, kot so starejši, kronično bolni in delavci na prostem. Poleg tega pa znižujejo kakovost bivanja in zdravstveno varnost vseh ostalih – sicer zdravih – skupin prebivalcev.
Podnebne spremembe vse bolj očitno poslabšujejo pogoje za naše življenje in nas postavljajo tudi v nov odnos do narave. Medtem ko v ohranjanju narave in na naravi temelječih rešitvah vidimo velike priložnosti za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, v našem ožjem bivalnem okolju in naseljih postaja vse bolj očitno, da podnebne spremembe ogrožajo tako človeka kot naravo in pogoje za življenje rastlin, živali in drugih živih bitij.
Letos poleti naj bi v Evropi po ocenah iz konca avgusta prezgodaj umrlo vsaj 35.000 ljudi. Samo v treh največjih državah EU, Nemčiji, Franciji in Španiji, 25.000 ljudi. Nemška vremenska služba – DWD je poročala o povprečno 22 dneh s temperaturo nad 30 stopinj Celzija in petih s temperaturo nad 35 stopinj Celzija. To je po ocenah nemških raziskovalcev povzročilo okrog 16.300 prezgodnjih smrti. Vzrok smrti je večinoma posledica poslabšanja zdravstvenega stanja in ne vročine neposredno.
Od junija do avgusta smo bili v Sloveniji priča najdaljšemu neprekinjenemu obdobju zelo vročih in suhih dni. Po podatkih ARSO smo bili deležni skoraj 37 dni ali 880 ur neprekinjenega sonca in kar 28 % manj padavin kot je za to obdobje običajno. Temperature so za 2,8 stopinj Celzija presegle dolgoletno izmerjeno povprečje. Vročinski val je v celinskem delu države vztrajal nekje med 20 do 21 dni, konkretno v Ljubljani 20 dni, v Kopru pa kar 34 dni. Ponekod so najvišje izmerjene dnevne temperature vztrajale kar 9 do 10 dni nad 35 stopinjami Celzija. Poleg tega se temperature tudi ponoči niso bistveno spustile, da bi omogočile ustrezen počitek od vročine in spanje.
Ocene o številu umrlih zaradi vročine začnejo naraščati, ko povprečna tedenska temperatura doseže 20 ali več stopinj Celzija, pri čemer to pomeni, tudi da temperature ne padejo v nočnem času. Z vidika zdravja niso pomembne samo visoke temperature v bivalnem okolju, ampak tudi kako dolgo trajajo in dejstvo, da se zrak ponoči ne ohladi bistveno. Mnogo ljudi ima v vročih nočeh težave s spanjem, kar vpliva na težji oddih in okrevanje od dnevne vročine in stresa ter dodatno škoduje zdravju.
V tem okviru lahko prizadevanja za ohranjanje narave in sprejem evropske Uredbe o obnovi narave razumemo tudi kot svojevrstno priznanje nove ravni odgovornosti za naravo in priložnost za to, da se problematiko podnebnih sprememb naslovi dovolj celostno in povezano. To bi pomenilo, da Uredba o obnovi narave in Nacionalni načrt za obnovo narave sprožita ambiciozno izdelavo Načrtov ozelenitve mest (Urban Nature Plans) in podpreta slovenska mesta in občine pri informiranem strateškem prilagajanju na podnebne spremembe. Če sledimo ideji o ozelenjevanju mest iz Strategije EU za biotsko pestrost 2030, bi take načrte potrebovala vsa mesta z vsaj 20.000 prebivalci. Če pa sledimo trendom kazalcev podnebnih sprememb v Sloveniji in izpostavljenosti slovenskih naselij, bi bilo koristno, da imajo celovite strategije prilagajanja na podnebne spremembe vsaj vsa mesta z več kot 10.000 prebivalci in vse občine. Vsebino in rešitve je potrebno ustrezno prilagoditi značilnostim in potrebam lokalnega okolja. V mednarodnem okolju imajo podnebne strategije, ki vključujejo ukrepe za blaženje vzrokov in posledic podnebnih sprememb izdelane občine, mesta, univerze in velika podjetja.
Pri načrtovanju ukrepov za prilagajanje naselij na podnebne spremembe je treba nujno povezati odgovornost do ohranjanja narave in kapacitete narave ter strateško snovati možnosti za prilagajanje s pomočjo naravnih prvin in na naravi temelječih rešitev. Posamezne na naravi temelječe ureditve, poizkusi raztlakovanja in nove saditve preprosto same po sebi ne bodo zmogle zagotoviti dovolj učinkovitega in pravičnega prilagajanja tam in v takem obsegu, kot je to lokalno potrebno.
Letos poleti smo prvič lahko brali o tem, da bi lahko mesta v prihodnosti ostala brez večine odraslih in velikih dreves. Obstoječa drevesa bodo uničile vročina, suša in neurja, nova pa ne bodo imela pogojev za dolgotrajno rast in razvoj naravnih krošenj. Parkovne službe po evropskih mestih poročajo o pospešenem propadanju posameznih dreves in lesnatih rastlin in načrtujejo nove zasaditve z naborom novih, na vročino bolj odpornih rastlin tudi iz drugih geografskih regij. Zahteve po sajenju novih dreves v večji bližini stanovanjskih in drugih objektov in pokritosti s krošnjami so že vplivale na to, da so predvsem večja mesta svoje katastre javnih dreves že dopolnila z evidenco vseh odraslih dreves in vzpostavila nadzor nad vzdrževanjem in odstranjevanjem dreves ne glede na lastništvo. Nove ureditve modro-zelene infrastrukture bodo za delovanje in učinkovito zagotavljanje učinkov blaženja vročine in zadrževanj padavin zahtevale več prostora, veščin in sredstev. Predvsem pa nove, bolj informirane izvedbene načrte, ki bodo del širše strateške vizije prilagajanja in obvladovanja podnebnih sprememb.
