V času od 16. do 20.9.2013 je v Opatiji potekalo redno letno usposabljanje in srečanje organizacij mednarodne mreže Justice & Environment, ki se ukvarja s pravnim varstvom okolja. V okviru srečanja so bile predstavljene tudi ugotovitve delovnih skupin, med njimi delovne skupine za prostorsko načrtovanje, ki je v zaključni fazi raziskave primerov pred Pritožbenim odborom Aarhuške onvencije.
O Aarhuški konvenciji (Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah; v nadaljevanju Konvencija) je bilo že večkrat govora, saj je nedvomno temeljnega pomena za sodelovanje javnosti v postopkih sprejemanja prostorskih načrtov. Manj znano je dejstvo, da ima Konvencija svoj nadzorstveni organ, ki deluje v okviru UNECE. Na podlagi 15. člena Konvencije so podpisniki leta 2002 ustanovili prvi Compliance Committee – Pritožbeni odbor Aarhuške konvencije. Postopki pred njim se načeloma vodijo na podlagi štirih mehanizmov: (1) postopek sproži pogodbenica zoper drugo pogodbenico zaradi neskladnosti s Konvencijo; (2) postopek sproži pogodbenica zoper samo sebe oz. ugotavlja lastno skladnost s Konvencijo; (3) Sekretariat lahko poda napotek za postopek pritožbenemu odboru; (4) predstavniki javnosti lahko podajo svoje mnenje (pritožbo) glede skladnosti posamezne države pogodbenice s Konvencijo. Poleg tega obstaja tudi možnost (5), da Pritožbeni odbor na lastno iniciativo sproži postopek ugotavljanja skladnosti in glede tega izda priporočila, ali (6) to od njega zahteva skupščina pogodbenic.
Prvi rezultati analize omenjenih 14 primerov so pokazali, katera vprašanja in kriteriji so tisti, na katerih je potrebno utemeljiti pritožbo, ki jo javnost lahko posreduje Pritožbenemu odboru:
– Prvo pomembno vprašanje je povezano s pravno naravo oblastvene odločitve. Od tega je namreč odvisno, ali postopek zapade pod določbe 6., 7. ali 8. člena Konvencije in posledično kakšen nivo participacije javnosti omogoča. 6. člen se nanaša na individualne projekte, 7. člen na prostorske načrte in programe, ki pomenijo širšo oblastveno odločitev, 8. člen pa na normativne akte. Delitev na konkretne in splošne pravne akte torej pri tem ni dovolj. Primerjalno gledano vsebuje 8. člen najmanj možnosti participacije javnosti, 6. člen pa največ. Problem umestitve v pravilno kategorijo aktov je v praksi zelo velik, saj za Pritožbeni odbor ni pomembno, kakšno je nacionalno poimenovanje določenega akta, temveč opredelitev akta po več kazualno oblikovanih kriterijih: individualizacija odločitve (konkreten projekt ali širše), kdo sprejme odločitev, vrsta odločitve, umestitev na časovno lestvico (zgodnejša odločitev je ponavadi bolj strateška, kasnejša bolj individualizirana), narava odločitve (ali vsebuje konkretizacijo aktivnosti, osebe, itd.), odprtost alternativnih opcij (splošne odločitve puščajo več alternativ), možnost podelitve koncesije (ki pomeni več konkretnosti), kdaj začne akt učinkovati in kako, morebitno izvajanje SEA postopka kaže na neko splošnejšo odločitev, itd. Praksa Pritožbenega odbora pri ločevanju, ali gre za akt iz 6. ali 7. člena Konvencije, ni povsem dosledna, na nekaterih delih je celo kontradiktorna.
– Drug problem je sodelovanje javnosti v vseh fazah postopka, pri čemer je izpostavljen predvsem problem zgodnjega informiranja in zgodnje participacije. V vsakem odločevalskem postopku je potrebna polna participacija. Problem nastane pri definiranju, kdaj se odločevalski postopek začne. Večinoma pogodbenice sem ne štejejo preliminarnih raziskav, predhodnih postopkov, itd. ki lahko v praksi že močno omejijo število različnih opcij. Načeloma bi moralo veljati, da gre postopek odločanja tolmačiti široko, da ta vključuje tudi postopke podeljevanja dovoljenj in odločbe, ki niso končne v sami zadevi, so pa končne glede posameznih dejstev. Pozna participacija, ki nastopi po času, ko so opcije že izbrane, ni polna participacija v smislu Konvencije.
– Alternativne proceduralne metode participacije (npr. ankete, predstavitvena srečanja, itd.), ki jih predstavniki oblasti izvajajo v lastnem interesu, ne smejo nadomestiti pojma polne participacije v procesu odločanja, kot ga predstavljajo določila Konvencije. So lahko nadvse koristen instrument, vendar ne morejo nadomestiti obvezujočega sodelovanja javnosti.
– Pri prostorskem načrtovanju so v konfliktu ekonomski interesi na eni strani, ter interesi okolja, kulture, itd na drugi strani. Transparenten postopek pomeni vključitev vseh teh deležnikov v vse faze postopka. Problem pa nastaja, ko pogodbenice v odločevalske postopke pri prostorskem načrtovanju ne štejejo predhodnih finančnih postopkov za pridobivanje sredstev za projekte, poleg tega pa je v gospodarskem svetu vsaka stvar zelo hitro razglašena za poslovno skrivnost in torej ni predmet informiranja javnosti.
– Med izpostavljene probleme spadajo tudi proceduralna pravila, ki dajejo participativno pravico, ne pa tudi njenega časa trajanja ali obsega vključenih subjektov, načina in časa informiranja, itd. Tako je lahko problematičen čas javne razgrnitve prostorskega akta, ki ne nudi zadostne proučitve akta in ne omogoča kvalitetnih pripomb. Gre zgolj za procesno izpolnitev konvencijskih zahtev, ki pa v praksi ne pomeni učinkovitega sodelovanja javnosti.