Ministrstvo za okolje in prostor je podaljšalo javno razpravo o Zakonu o urejanju prostora, Gradbenem zakonu in Zakonu o pooblaščenih arhitektih in inženirjih do 19.2.2016.
V Mreži za prostor smo na podlagi predhodno zbranih pripomb imeli dne 13.1.2016 javni posvet o osnutkih, predvsem o Zakonu o urejanju prostora in Gradbenem zakonu. Težišče razprave je bilo na Zakonu o urejanju prostora. Udeleženci so menili, da je prostor kot vrednota premalo poudarjen. Kot pomemben dejavnik prostorskega razvoja je premalo upoštevano demografsko stanje. Kljub »naraščajočim« potrebam potrošniške družbe, dejansko število prebivalcev ne narašča, kar je potrebno pri rabi prostora upoštevati. Zakon ne izhaja iz prostora temveč iz stavb, zato premajhen poudarek daje širšemu prostoru in javnim površinam, kjer se odvija javno življenje, in ki jih je treba ustrezno upravljati in varovati za kvaliteto življenja v urbanih okoljih. Iz temeljnih načel je izpadlo načelo usmerjanja prostorskega razvoja, ki ga ima veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju, ki prostorski razvoj usmerja in načrtuje na prostih, degradiranih in nezadostno izkoriščenih površinah znotraj obstoječih naselij, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo. Zakon nadalje ponovno poskuša uvesti izjeme izven sistema načrtovanja, smiselno podobne ustavno sporni ureditvi 29. člena ZPNačrt-B, ponovno brez jasnih kriterijev in omejitev.
Kar je z vidika prizadevanj Mreže za prostor še posebej sporno je, da standardi sodelovanja javnosti niso izboljšani, dejansko se pri državnem načrtovanju sodelovanje javnosti krči (nič več v fazi variant), pri občinskem načrtovanju pa se ne izboljšuje. Prav tako ni zagotovljen nek minimalni standard sodelovanja javnosti v zakonodaji drugih sektorjev, ki posegajo v režime urejanja prostora. Prav tako niso upoštevane pobude mreže glede statusa nevladnih organizacij, ki lahko na tem področju delujejo v javnem interesu. Postopek načrtovanja tudi ni oblikovan na način, da bi omogočal učinkovita pravna sredstva, kar je bil prav tako eden od ponavljajočih se predlogov mreže. Če teh ni, se polje konflikta interesov prenese v kasnejše faze gradbenih dovoljenj in okoljskih sporov. V zvezi s tem tudi vladno odločanje o prevladi interesov, kadar gre za okoljevarstvene interese, ni ustrezno, saj lahko takšno politično odločanje vodi do nezakonitih odločitev, ki pogosto spravijo Slovenijo pred Evropsko sodišče. Nazadnje v luči bodoče informatizacije prostora in načrtovanja manjkajo vsebine, ki bi informatizacijo podpirale, tako na primer standardizacija dokumentacije.
Glede Gradbenega zakona so udeleženi razpravljali predvsem o predlagani ureditvi glede nedovoljenih gradenj (53. in 54. člen) in predlagani ureditvi nasprotovali. Predlagana ureditev izhaja iz razbremenitve inšpekcijske službe, namesto da bi povečala učinkovitost nadzora nad nezakonitimi gradnjami. Z možnostjo dovoljenja za objekte daljšega obstoja in začasnega dovoljenja v posebnih primerih se predlaga uzakonitev nekakšne permanentne »drseče« legalizacije. S tem poglobi neenakopravnost med tistimi, ki se držijo predpisanih postopkov in tistimi, ki zakon ignorirajo, predvsem pa ne prispeva k bodočemu zmanjševanju nelegalnih gradenj.
