Premalo upoštevano Evropsko konvencijo o krajini je sprejel Svet Evrope leta 2000, Slovenija pa jo je ratificirala leta 2003 (Zakon o ratifikaciji Konvencije o krajini, Uradni list RS št. 19/2003). Najpomembnejši del konvencije predstavljajo splošni in posebni ukrepi, ki jih zagotovi država članica.
V okviru splošnih ukrepov (5. člen) se vsaka pogodbenica zavezuje:
– da bo krajine zakonsko priznala kot bistveno sestavino človekovega okolja, kot izraz raznovrstnosti skupne kulturne in naravne dediščine ljudi ter temelj njihove istovetnosti;
– da bo oblikovala in izvajala krajinsko politiko, katere cilji so varstvo, upravljanje in načrtovanje krajine na podlagi sprejemanja posebnih ukrepov;
– da bo določila postopke za sodelovanje javnosti, lokalnih in regionalnih skupnosti ter drugih zainteresiranih strani pri opredeljevanju in izvajanju krajinske politike;
– da bo krajino vključila v svojo politiko regionalnega in urbanističnega načrtovanja ter v svojo kulturno, okoljevarstveno, kmetijsko, socialno in gospodarsko politiko in tudi v vse druge politike, ki lahko neposredno ali posredno vplivajo na krajino.
V okviru posebnih ukrepov (6. člen) pa se države članice zavezujejo k naslednjim aktivnostim:
– Ozaveščanje: vsaka pogodbenica se zavezuje, da bo civilno družbo, zasebne organizacije in javne organe ozaveščala o vrednotah krajine, njeni vlogi in spreminjanju.
– Izobraževanje in vzgoja: vsaka pogodbenica se zavezuje, da bo spodbujala: izobraževanje strokovnjakov za vrednotenje krajine in opravljanje nalog; multidisciplinarne izobraževalne programe na področju politike, varstva, upravljanja in načrtovanja krajine, ki so namenjeni strokovnjakom v zasebnem in javnem sektorju ter ustreznim združenjem; programe v šolah in na univerzah, ki po ustreznih tematskih področjih obravnavajo vrednote, ki jih pripisujemo krajini, in vprašanja, povezana z njenim varstvom, upravljanjem in načrtovanjem.
– Prepoznavanje in vrednotenje: vsaka pogodbenica se ob dejavni udeležbi zainteresiranih strani in zato da bi se izboljšalo poznavanje njenih krajin, zavezuje, da bo na svojem celotnem ozemlju prepoznala svoje krajine, analizirala njihove lastnosti in pritiske ter obremenitve, ki spreminjajo krajine, spremljala spremembe in bo tako prepoznane krajine ovrednotila ob upoštevanju posebnih vrednot, ki jim jih pripisujejo zainteresirane strani in prebivalstvo.
– Cilji kakovosti krajine: vsaka pogodbenica se zavezuje, da bo določila cilje kakovosti za prepoznane in ovrednotene krajine, in to po posvetovanju z javnostjo.
– Izvajanje: da bi uveljavila krajinsko politiko, se vsaka pogodbenica zavezuje, da bo uvedla instrumente, katerih cilj je varstvo, upravljanje in/ali načrtovanje krajine.
V Sloveniji izvajanja te konvencije v praksi ni dovolj zaznati. Za izvajanje te konvencije je Svet Evrope organiziral več konferenc, od katerih je četrto leta 2006 gostila celo Ljubljana – mednarodno konferenco Krajina in družba. V zaključkih je bil izpostavljen prostor kot dragocena dobrina, s katero je treba varčno ravnati. Prostorsko načrtovanje je potrebno uskladiti s krajino, sprejeti celosten pogled na ozemlje, ki zajema naravne in kulturne dobrine, spodbujati zavest o bogastvu okoli nas, ranljivosti naravne in kulturne dediščine in nepopravljivem položaju, do katere privedejo lahko nekatere odločitve ter ravnati preventivno. Leta 2008 je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo odlično publikacijo Evropska konvencija o krajini – izvajanje v Sloveniji, ki celovito predstavlja konvencijo in upravljanje s krajino v Sloveniji.
Varstvo krajine v Sloveniji nima svojega samostojnega normativnega okvira. Varstvo in upravljanje krajine je zajeto v zakonih, ki urejajo prostorsko načrtovanje, varstvo okolja, narave, kulturne dediščine, kmetijskih zemljišč in gozdov. Vizija razvoja, varstva in upravljanja krajine pa je opredeljena tudi v strateških dokumentih – Strategija prostorskega razvoja Slovenije in Prostorski red Slovenije iz leta 2004. Prav je, da je politika varstva krajin po konvenciji vpeta v posamezna vsebinska področja, kljub temu pa bi bilo potrebno, da je za zagotavljanje doseganja ciljev splošnih in posebnih ukrepov iz konvencije, predvsem tudi sodelovanja javnosti pri varstvu in upravljanju s krajino, uokvirjeno v krovnem zakonu prostorskega načrtovanja. Tega smo z Zakonom o prostorskem načrtovanju izgubili, zato je tem bolj potrebno podpreti nadaljevanje procesa prenove prostorske zakonodaje pri Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, katere namen je urejanju prostora povrniti njegov širok pogled na prostor, ki pa je po obetavnem začetku spomladi 2014 zastal, v prenovo pa posebno pozornost posvetiti tudi učinkovitemu izvajanju konvencije.
Na Konvencijo o krajini je nedavno opozoril prof. dr. Janez Kranjc s Pravne fakultete v Ljubljani v svojem razmišljanju o učinkovitem varstvu krajine in naravnih virov. Predstavil ga je v okviru delavnice »Limitations of ownership and property due to environmental protection and socio-society reasons«, ki je obravnavala vloge države in kapitala v odnosu do naravnih virov. Delavnica je potekala 1. in 2. septembra 2014 na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, organiziral pa jo je dr. Rajko Knez, med drugim tudi predavatelj Prava varstva okolja.