Evropsko računsko sodišče je v letu 2012 izdalo Posebno poročilo št. 23/2012 z naslovom: »Ali so strukturni ukrepi EU uspešno podprli obnovo industrijskih in vojaških degradiranih območij?«. Poročilo je bilo v septembru 2013 obravnavano tudi v Evropskem parlamentu.
Posebna revizija Evropskega računskega sodišča je preučevala uspešnost 27 sofinanciranih projektov obnove in/ali sanacije in pregledalo orodja določenih držav članic za obnovo degradiranih območij. Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad lahko namreč sofinancirata obnovo degradiranih območij v upravičenih regijah držav članic. Ta podpora lahko doseže 85% upravičenih odhodkov. Revizija je bila izvedena v letu 2011 in sicer na Komisiji in v petih državah članicah: v Nemčiji, Združenem kraljestvu, na Madžarskem, Poljskem in Češkem. Število zapuščenih industrijskih in vojaških območij naj bi znašalo od nekaj 100 v manjših državah do nekaj 100.000 v večjih državah članicah. Mnoga degradirana območja so tudi kontaminirana, v 70% primerov so onesnažena zaradi vojaške ali industrijske rabe.
Ugotovitve Evropskega računskega sodišča:
– večina projektov je dosegla svoje cilje (18 od 22 zaključenih projektov je doseglo cilje v celoti, ostali nekje med 90% in 100%), vendar se v mnogih primerih načrtovana zasedenost prenovljenih zemljišč in stavb še ni uresničila;
– rezultati sanacijskih del niso vedno ustrezno certificirani;
– nacionalne mejne vrednosti za kontaminacijo tal so različne;
– vsa območja so bila prenovljena v skladu z rabo zemljišč v prostorskih načrtih ter imajo ustrezno prometno, komunalno in informacijsko infrastrukturo;
– obnovo v državah članicah ovira več dejavnikov: pomanjkanje finančnih virov za javne organe, odgovorne za sanacijo ali obnovo degradiranih območij, pomanjkanje regionalnih strategij, težave pri ugotavljanju lastništva zemljišč in odgovornosti za sanacijo;
– politika ravnanja z degradiranimi območji se v vseh državah članicah izvaja večinoma z lokalnimi načrtovalskimi instrumenti;
– začasna raba degradiranih območij se redko spodbuja;
– ni celovitih in ustreznih evidenc degradiranih območij;
– od petih preiskanih državah članicah ima samo Združeno kraljestvo količinsko opredeljene cilje glede površine degradiranih območij, ki jih je treba obnoviti;
– čeprav velja načelo »onesnaževalec plača« ni pri nobenem od projektov onesnaževalec plačal vseh stroškov sanacije in načelo torej ni bilo uporabljeno v celoti;
– v uredbah o strukturnih skladih se ne zahteva celostni razvojni načrt in ni zagotovljena zadostna podpora poudarjanju prednosti ponovne uporabe degradiranih območij pred uporabo zelenih območij.
Priporočila Evropskega računskega sodišča:
– države članice bi morale zahtevati, da so projekti za obnovo degradiranih območij vključeni v celostne razvojne načrte in da rezultate sanacije certificira pristojni organ ali pooblaščeno telo;
– države članice naj razmislijo o pripravi strategij za obnovo degradiranih območij z jasnimi cilji;
– države članice naj preprečijo uporabo zelenih območij, razen če je to nujno potrebno in ob sprejemu ustreznih kompenzacijskih ukrepov;
– države članice naj razmislijo o ukrepih za obravnavo problematičnih območij v zasebni lasti; o pogostejši začasni uporabi obnovljenih degradiranih območij za zelena območja; o vzpostavitvi evidenc degradiranih in kontaminiranih območij z dovolj standardiziranimi informacijami za prednostno razvrščanje intervencij;
– države članice naj temeljito ocenijo finančno vrzel za vsak projekt. Zahtevati bi morale, da je uporaba načela »povzročitelj plača« pogoj za odobritev sredstev EU;
– v vse sklepe o dodelitvi nepovratnih sredstev bi se morala vključiti klavzula o povračilu sredstev;
– komisija v sodelovanju z državami članicami ter na podlagi znanstvenih dokazov in najboljših praks predlaga standarde EU za opredelitev kontaminiranih območij, pomembnost okoljskega in zdravstvenega tveganja, ki ga predstavljajo, ter metodologijo za opredelitev sanacijskih standardov;
– komisija in države članice podpirajo uporabo najboljših praks pri obnovi degradiranih območij ter dajejo prednost obnovi degradiranih območij pred uporabo zelenih območij.
Na to temo je dne 27.11.2013 v prostorih Državnega sveta potekal posvet »Odgovornost države za sanacijo onesnaženega okolja« v organizaciji Varuha človekovih pravic. Posvet je obsegal tri sklope glede na najbolj prepoznana degradirana območja v Sloveniji, in sicer Mežiška dolina, Celjska kotlina in Zasavje. V osnovi je bilo s strani ministra za kmetijstvo in okolje Mag. Dejana Židana poudarjeno, da gre pri tem vprašanju predvsem za potrebo po zagotavljanju sistemskih finančnih sredstev. Pravno podlago za sanacijo degradiranih območij v Sloveniji predstavlja 24. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh. Tako predstavniki Ministrstva za zdravje kot tudi Ministrstva za kmetijstvo in okolje prepoznavajo potrebo bo sprejemu bolj sistemske pravne ureditve, ki bi zagotavljala stalen vir financiranja takšnih projektov sanacije degradiranih območij, saj je pridobivanje sredstev iz evropskih kohezijskih skladov izjemno zahtevno. V tej smeri bi bilo možno razviti npr. poseben sklad za sanacijo. Poseben zakon s tega področja imajo nekatere sosednje države (Avstrija, Švica), drugje pa poudarjajo, da država najprej išče povzročitelja onesnaženega območja. EU zaenkrat stoji na stališču, naj države članice same poskrbijo za saniranje degradiranih območij. Za Mežiško dolino je bil tako leta 2007 sprejet Odlok o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini, za Celjsko kotlino pa je takšen odlok trenutno v pripravi (njegov sprejem se predvideva v letu 2014).
