Profesor dr. Lučka Kajfež Bogataj je s predavanjem o osnovah podnebnih sprememb 18.11.2020 za člane Mreže za prostor kot običajno navdušila. Ne, da je kaj zelo navdihujočega v podnebnih spremembah, ki se jih vedno bolj zavedamo ampak sta velik navdih njena neusahljiva predavateljska volja za in upanje, da se bomo vendarle v večjem številu zganili in začeli z ukrepanjem.
Ker ukrepati je nujno treba, saj se podnebnih sprememb ne moremo več znebiti. V zadnjih 40 letih so se namreč oceani segreli od nekdanjih 200 do 700 metrov globine in akumulirali toliko dodatne toplote, da jo bodo vračali v okolje še 3000 let, tudi če ljudje nič več ne prispevamo k segrevanju zraka. Politika, ki govori o borbi s podnebnimi spremembami (climate fight!) ustvarja lažno upanje, da je možno podnebne spremembe premagati. Žal ne moremo zmagati, lahko pa ukrepamo in skušamo blažiti spremembe in se prilagoditi nanje. In pri tem je pomembno, da smo opremljeni s podatki, da razumemo fizikalno osnove in poreklo podnebnih sprememb, ker nam to daje moč argumenta in pomaga, da nas ne zavede prehitro kakšen spreten zanikovalec. Zato smo predavanje tudi posneli in ga z dovoljenjem profesorice z veseljem tudi delimo.
Večji del predavanja je osredotočen na stvarno razlago razvoja in delovanja podnebnih sprememb. V njem je veliko zanimivih poudarkov. Za začetek trditev, da podnebne spremembe niso naš edini problem, da je svet soočen s številnimi problemi, ki jih bomo očitno morali reševati vse hkrati, ker so med sabo povezani. Naš problem so tako zgrešen ekonomski model, velike ekosistemske izgube, pretirana raba virov, naraščanje in neenakosti prebivalstva. In čeprav se nam zdi, da že veliko vemo, se vedno znova pustimo presenetiti, tudi z dogodki, ki niso zares presenetljivi, in se še kar srečujemo z zanikanjem spreminjanja podnebja in okolja ter z velikimi prepadi med znanjem, mednarodnimi dogovori in dejanskim (ne)ukrepanjem.
Podnebne spremembe so posledica človekovega razvoja. Začnejo se s kmetijsko revolucijo, ki sproži sekanje gozda in spreminjanje v kmetijska zemljišča in urbanizacijo. Nadaljujejo in razmahnejo pa se z industrijsko revolucijo in rabo fosilnih goriv. Dodatna energija, ki jo je bil človek sposoben pridobiti iz okolja, druge živali pa ne, prinese ogromno dobrega in hkrati ustvari veliko škode. Po drugi svetovni vojni logika človeškega pohlepa dobi dodaten pospešek, niso več potrebne vojne, da si prisvojimo kar hočemo od drugih. Danes naš linearen model gospodarstva iz narave jemlje čim bolj brezplačno, porabi in odvrže ostanek nazaj v naravo. Planet smo obremenili z rastjo, ki ni sorazmerna z naravnimi viri in tudi ne z našimi potrebami. Celo naši želodci, ki se niso nič spremenili, so danes polni energetsko prebogate hrane. Potrebujemo veliko energije in porabljamo dragoceno v naravi shranjeno energijo, to so premog, nafta, plin (90 %). Produkt te primitivne rabe energije so saje ali aerosol, CO2 in vodna para, ki edina ni problem. Zaradi kurjenja fosilnih goriv in sekanja gozdov ter spreminjanja gozdnih tal v kmetijske površine, spuščamo v ozračje velike dodatne količine CO2. Naš glavni problem je CO2. Pozabite na metan, to bomo rešili!
V celoti sta predavanje in kratka razprava pokazala, kako so razmere v okolju povezane z našimi navadami in družbenimi vzorci dela in življenja, predvsem v povezavi z našo nesorazmerno veliko potrošnjo virov in energije. Ukrepati je zato treba na vseh segmentih, globalno in najširše ter na nivoju gospodinjstva in posameznika. Pri tem bo v prihodnosti zelo pomembno tudi ustrezno urejanje prostora. Bolj kot doslej bosta pomembno tako strateško načrtovanje kot odzivanje na probleme, taktično in učinkovito ukrepanje v prostoru.
Kaže, da bomo v prihodnosti na našem ozemlju med srečneži, ki ne bodo imeli samo suš in vročine, ampak tudi padavine (predvsem v obliki neurij s poplavami), ki pa jih bo treba znati ustrezno zajeti in skladiščiti za sušno dobo. Zato so naš izziv vprašanja, kako načrtovati varstvo pred poplavami, zajem in zadrževanje voda, kako prilagoditi močnim neurjem gradnjo in strehe, kako proizvodnjo energije do 2050 v celoti preusmeriti na obnovljive vire energije in podobno. Na voljo imamo več možnosti. Naše prihodnosti so glede na nepredvidljivost okolja in našega delovanja lahko različne, gotovo pa ni možno več napovedovati zgolj ene dobro predvidljive prihodnosti. Gotovo sta prvi imperativ manjša in učinkovita raba energije. Slediti bo moralo stvarno načrtovanje obnovljivih virov energije, tehtanje o vetrni energiji in vodnih tokovih naših rek v bodočnosti, še preden se zaženemo v nove, trenutno atraktivne, energetske investicije.
V sklepnem delu predavanja postane vse bolj jasno, da so podnebne spremembe hkrati globalen in lokalen problem ter da je vsaka država, enako kot tudi vsako mesto, vsaj deloma v svojem, posebnem položaju. To kliče po organizaciji močne nacionalne strokovne službe, povezovanju in razvoju znanja, in krepitvi kompetentnega raziskovalnega in svetovalnega dela za potrebe odločanja na ravni države in lokalnih skupnosti. Po drugi strani pa potrebujemo tudi čim bolj podnebno pismeno in operativno splošno javnost, saj bo prihodnost odvisna od sposobnosti ukrepanja vsakogar in sodelovanja v dobro vseh.
Ob tem, za »podnebne začetnike« priporočamo zbirko informacij Vse o podnebnih spremembah na enem mestu (Umanotera, 2020) ter na spletnih straneh MOP in ARSO.
Izobraževanje je del Podnebnega programa Mreže za prostor,ki ga sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor iz Sklada za podnebne spremembe.
