Čeprav je trenutno v procesu sprejemanja več let nastajajoči novi Zakon o urejanju prostora, ki po več letih celovito ureja obravnavo prostora in posegov vanj kot celote, je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dalo v javno razpravo predlog Zakon o spodbujanju investicij po zgledu »pilotnega« zakona za potrebe investicije podjetja Magna Steyr v občini Hoče – Slivnica. Razlastitev, ki jo sicer ureja Zakon o urejanju prostora, je osnutek zakona gospodarskega ministrstva postavil na temelj povsem inovativne opredelitve javnega interesa. Zakon je v javni razpravi do 31.7.2017.
Veljavni stari Zakon o urejanju prostora določa pravila o tem, kdaj je upravičena razlastitev (odvzem lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi). Za to mora obstajati namen razlastitve, to je javna korist. 93. člen tako taksativno našteva primere, ko je razlastitev upravičena, to so predvsem nameni obrambe, gospodarske javne infrastrukture ter izvajanja javnih služb zdravstva, vzgoje, šolstva, kulture, znanosti in raziskovanja ter socialnega varstva ter gradnjo socialnih neprofitnih stanovanj. Isto določilo pa določa možnost, da se nepremičnine razlastijo za namene, ki jih določajo drugi zakoni. Tako določa na primer Zakon o varstvu kulturne dediščine). Vendar za vsako razlastitev velja splošno določilo 92. člena, ki pravi, da je razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Smiselno enako določa pogoje razlastitve predlog novega Zakona o urejanju prostora (192. in 193. člen).
Osnutek zakona o spodbujanju investicij očitno koristi možnost »določitve namena za razlastitev v drugem zakonu«. To pomeni, da je osnutek zakona najprej moral določiti javno korist, ki jo je utemeljil na javnem interesu – to so strateške investicije v javnem interesu in ki hkrati prispevajo k javni koristi iz gospodarskih vidikov razvoja. V skladu s tem je osnutek zakona o predelil javni interes takole: »Za javni interes se šteje splošen interes organizirane širše skupnosti oziroma dobrobit širše javnosti, po njenih vrednostnih merilih za njeno korist od povečanja kapitala, ustvarjanja proizvodnih zmogljivosti in tehnološkega napredka do neposrednih in posrednih novih delovnih mest, vključno s prenosom znanja in tehnologij ter sodelovanjem z izobraževalnimi institucijami, ki je nad interesom oziroma koristjo posameznika. Za javno korist se šteje izvedba strateške investicije, ki je zaradi prostorskih, tehnoloških in logističnih potreb primerna za umestitev v prostor in pospešuje gospodarski razvoj.«
Torej zadosten razlog za razlastitev bo interes organizirane širše skupnosti (npr, lokalne skupnosti), ki bo po svojih vrednostnih merilih ocenila koristi od predvidene investicije, ki so hkrati tudi koristi gospodarskih vidikov razvoja. Definicija je pomenljiva sama zase, posebej pa skrb vzbuja vnos »vrednostnih meril neke ožje organizirane skupnosti, ki sledi zgolj gospodarski vidik razvoja« v definicijo javnega interesa, posebej pa tudi kako se bo ta javni interes ugotavljal.
Če so določene investicije lahko tako velikega javnega interesa, zakaj Ministrstvo za gospodarstvo s svojimi predlogi širitve opredelitev glede razlastitve ni sodelovalo z Ministrstvom za okolje in prostor ob pripravi zakona o urejanju prostora, če je bil proces priprave sočasen? Visoko postavljen skupni imenovalec javnega interesa za razlastitev, kot je tradicionalno opredeljen v prostorski zakonodaji (gre vendarle za dovoljen odvzem ustavno varovane lastninske pravice) se z osnutkom Zakona o spodbujanju investicij drastično zniža na vrednostna merila (lahko rečemo kar interes) nedoločno majhnega števila ljudi. Kar ruši uveljavljen sistem instituta razlastitve, tlakuje »pravno« pot podobnim zakonskim rešitvam na drugih poljih, ki zelo verjetno konec koncev ne bodo v javnem interesu naše najširše skupnosti oziroma v javnem interesu, ki je v duhu Ustave RS. Zakon je v javni razpravi do 31.7.2017.
