Nočni sprehod, ki je ta teden potekal po območju ljubljanske železniške postaje in mestne četrti Tabor, je nazorno pokazal, kako različno lahko doživimo mesto. Udeleženke_ci, ki so prostor opazovale_i po metodi opazovanja skozi perspektive žensk, istospolnih in nebinarnih oseb, so izpostavile_i več odsekov, ki delujejo neprijetno ter nudijo malo udobja in občutka vključenosti. Če upoštevamo, da se pravičnost urejanja prostora odraža v dostopnosti, preglednosti, kakovostni osvetlitvi, javnih straniščih in uporabnosti ureditev za različne skupine, hitro postane jasno, da so posamezni deli mesta zelo različno vključujoči in pravično urejeni.
Podobne razlike se kažejo tudi na šolskih igriščih, kjer opazovanje otrok pri igri razkriva, kako pogosto so potrebe deklet povsem prezrte v načrtovanju in urejanju šolskih in sosedskih odprtih prostorov. Že kratek sprehod med igrišči, potmi in trgi potrdi ugotovitev številnih raziskav: naselja so le na videz prostori za vse, v resnici pa razlike v spolu, starosti, ekonomskem položaju ali tudi kulturnem ozadju uporabnikov močno vplivajo na to, kako svobodno jih lahko različne skupine prebivalcev uporabljajo. Vedno znova se izkaže, da je za ženske in druge pri odločevalcih in načrtovalcih manj ozaveščene skupine uporabnikov v javnem prostoru in prometu mnogo slabše poskrbljeno kot za moške.
Urban prostor še zdaleč ne deluje kot univerzalno ali nevtralno okolje. Načrtovanje, gradnja in upravljanje načeloma izhajajo iz predpostavk o potrebah povprečnega oziroma tipičnega uporabnika, ta pa v resnici ne obstaja zato, ko razmere preverimo v prostoru ugotovimo, da je prostor pretežno urejen po meri zdravih odraslih moških. Na ta način so prezrte telesne, čustvene in družbene razlike med ljudmi in dejstvo, da se mesta uporabljamo in se po njih gibljemo z različnimi cilji, nameni in nalogami. Ker vsakdo prostor doživlja skozi lastne občutke varnosti, udobja in pripadnosti, prostor, ki ne upošteva razlik, preprosto ne more služiti vsem enako dobro.
Urejanje prostora, ki zanemarja družbeno raznolikost, ni resnično vključujoče in tudi ni pravično; zmanjšuje kakovost bivanja, šibi povezanost lokalne skupnosti in na omejuje odgovoren razvoj naselij. Zato se sodobni pristopi v urbanizmu po Evropi (in vse pogosteje tudi pri nas) pospešeno spreminjajo in odpirajo za informacije o potrebah različnih uporanic_kov.
Konferenca Ženske in javni prostor: Mesta po meri vseh, organizirana 11. novembra v sodelovanju z Ministrstvom za naravne vire in prostor, Skupnostjo občin Slovenije in urbanističnim studiom Prostorož, je odprla nujno in dolgo odloženo razpravo o tem, kako načrtujemo mesta in kdo je v teh procesih vključen in upoštevan.
Odločitev, kje postavimo prehod za pešce, kam namestimo klop, kako zasnujemo razsvetljavo ali načrtujemo vozne rede avtobusov, neposredno vpliva na to, kdo se v mestu počuti varno, kdo lahko opravlja vsakodnevne poti in kdo je iz prostora potisnjen na rob. Kadar te razlike prepoznamo in jih vključimo v oblikovanje prostora, mesta postanejo bolj pravična in prijaznejša do vsakdanjih potreb svojih prebivalcev.
Ko govorimo o tem, kdo ima v mestu enake možnosti za gibanje, varnost in vključevanje, hitro pridemo do vprašanja enakosti spolov. Razlike v prostorski izkušnji so tesno prepletene s spolom in drugimi identitetami, zato jih brez osredotočanja na ta vidik ne moremo učinkovito nasloviti. Pomemben korak pri tem je zavedanje, da ženske niso homogena skupina. Njihove življenjske poti in prostorske izkušnje so prepletene z drugimi okoliščinami – starostjo, zdravjem, etničnim ozadjem, ekonomskim položajem, spolno usmerjenostjo. Tak presek različnih identitet, ki ga preučuje intersekcionalnost, nas opozarja, da je pravičnost v mestu mogoče doseči le, če razumemo kompleksnost vsakdanjega življenja in jo odražamo v načrtovanju.
Boljše razmere za hojo, dostopnejši javni prevoz ter več prostora za igro in druženje izboljšajo vsakdan ne le ranljivejših skupin, temveč celotne skupnosti. Kjer prebivalci sodelujejo pri oblikovanju prostora, nastajajo varnejše in bolj povezane soseske. Evropske izkušnje, od prenove dunajskih parkov do rešitev v prilagajanje storitev v intaljanjskem Centu, potrjujejo, da lahko premišljeni in konkretni ukrepi, kot so varnejše poti, več zelenih površin in dobro organiziran javni prevoz, močno dvignejo kakovost življenja.
Razumevanje čustvenih in izkustvenih vidikov prostora prinaša novo razsežnost načrtovanja. Občutek pripadnosti, udobja in varnosti niso le subjektivna doživetja – so pomembni podatki, ki jih je mogoče zaznati in upoštevati pri urejanju mest. Ko urbanisti in odločevalci prisluhnejo tem izkušnjam, imajo v rokah orodja za bolj natančne in občutljive rešitve, ki odgovarjajo na resnične potrebe ljudi.
Sporočilo konference je jasno: mesta, načrtovana po meri vseh, niso samo pravičnejša, temveč tudi bolj zdrava, živahna in odporna. Ko enakost postane merilo kakovosti prostora, se ne izboljša le položaj žensk – izboljša se življenje vseh.
Nina Plevnik in Maja Simoneti
Fotografija: Zen Chung
