Jedro zagovorniških aktivnosti se izvaja skozi sodelovanje pri sprejemanju odločitev na področju okolja, narave, prostora. Ker je urejanje prostora in prostorsko načrtovanje praktično eno glavnih orodij varstva okolja in se vse aktivnosti najprej načrtujejo, je torej zelo pomembno sodelovanje javnosti pri prostorskem načrtovanju. Kaj se bo načrtovalo pa izhaja iz strateških dokumentov in zakonov, ki določajo razne omejitve in pravila. Tako je pomembno sodelovanje na vseh ravneh – pri strateškem načrtovanju, pri sprejemanju predpisov in pri konkretnih načrtih oziroma okoljskih postopkih. Drugi webinar za zagovorništvo z naslovom Sodelovanje javnosti pri okoljskih in prostorskih odločitvah je predstavil vse te možnosti.
Zakaj je sodelovanje javnosti pomembno? Človek kot odvisni del narave mora skrbeti, da se narava ohranja in obnavlja. To je naš skupni in najpomembnejši interes. Predvsem zadnja desetletja pa se človekovo delovanje kaže v izrazito povečanih negativnih učinkih vplivov na naravo in okolje (npr. podnebne spremembe, pospešeno izumiranje vrst). Ker je okolje globalno, se tudi na globalni ravni države že od leta 1970 dogovarjajo o varovalnih mehanizmih, ki jih uresničujejo na svojih teritorijih. Temu je namenjena tudi v naši ustavi zapisana pravica do zdravega življenjskega okolja. Vendar pa države ob tem skrbijo za številne druge družbene interese, ki pogosto prevladajo nad interesi ohranjanja narave-okolja, ki nima svojega glasu. Kratkoročna politika na oblasti pa ne more zadovoljivo naslavljati dolgoročnih okoljskih problemov – ta demokratični manko pa zapolnijo ljudje in njihove organizacije. Ti lahko tudi v konkretnih postopkih, v katerih je država tako »varuh« okolja in odločevalec, postanejo glas interesov varstva narave in okolja. To omogoča Aarhuška konvencija, ki daje javnosti, prizadetim posameznikom in tudi organizacijam, ki si prizadevajo za varstvo okolja, posebne pravice pri okoljskem odločanju (pri pripravi strateških dokumentov, predpisov in pomembnejših okoljskih odločitvah). Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2004, EU pa 2005.
Zagovorništvo se začne na ravni EU, kjer se lahko udeležujemo javnih razprav na dokumente in predpise. Na nacionalni ravni pa spremljamo pripravo strateških dokumentov po ministrstvih. Predpise spremljamo na E-demokraciji, kjer se objavijo osnutki, sledimo pa lahko tudi nadaljnje faze (medresorsko usklajevanje, odločanje na vladi in v Državnem zboru). Ti procesi sodelovanja morajo potekati skladno z Resolucijo o normativni dejavnosti, Poslovnikom vlade RS (9. člen), Poslovniku Državnega zbora (predvsem 48(1) in 51(2) člen). Za naše delo so dobrodošla tudi mnenja Službe Vlade za zakonodajo in Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora).
Sodelovanje pri prostorskem načrtovanju določa Zakon o urejanju prostora, pri okoljskih odločitvah pa je sodelovanje na podlagi Zakona o varstvu okolja, Gradbenega zakona in Zakona o ohranjanju narave omogočeno pri celoviti presoji vplivov na okolje, presoji vplivov na okolje in v integralnem postopku gradbenega dovoljenja, okoljevarstvenem dovoljenju ter pri naravovarstvenem soglasju. Vsi postopki so po fazah predstavljeni na spletni strani Zagovorniki okolja (rubrika Postopki), s poudarkom na tem, kdaj in kdo lahko v postopkih sodeluje in vlaga tudi morebitna pravna sredstva. Trenutno so v procesu sprejemanja vsi trije krovni zakoni okolja in prostora – Zakon o varstvu okolja, Zakon o urejanju prostora in Gradbeni zakon, ki bodo bistveno spremenili obstoječa pravila, predvsem glede sodelovanja nevladnih organizacij. S konkretnimi vprašanji se vedno lahko obrnete na Zeleno svetovalnico.
Temeljni okvir kvalitetnega sodelovanja pri sprejemanju pomembnih okoljskih odločitev določa Aarhuška konvencija skozi sledeča pravila:
- Udeležba javnosti se zagotovi že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje;
- Zainteresirano javnost je potrebno ustrezno, pravočasno in učinkovito obvestiti z javno objavo ali vsakogar posebej, če je to primerno, med drugim o namerah, predvidenem postopku, informacijah, ki so na razpolago in času za odziv;
- Zagotoviti je potrebno ustrezno časovno obdobje za udeležbo javnosti v posameznih fazah, da je na voljo dovolj časa za obveščanje javnosti in da se javnost lahko pripravi in učinkovito sodeluje pri okoljskem odločanju;
- Pri odločitvah se ustrezno upošteva izid udeležbe javnosti;
- Javnost mora biti nemudoma obveščena o odločitvi, ki jo je sprejel organ (besedilo odločitve skupaj z razlogi in utemeljitvami, na podlagi katerih je bila odločitev sprejeta).
Dobro izvedeni procesi sodelovanja imajo številne prepoznane koristi. Z vnašanjem dodatnega znanja, perspektiv in izkušenj v proces se izboljša kakovost odločitev. Prebivalci se počutijo vključene v odločanje, s tem se krepi njihova soodgovornost in končne rešitve so za vse bolj sprejemljive – poveča se legitimnost odločitev. Krepi se medsebojno zaupanje in aktivno državljanstvo. V teh procesih se tudi razkrijejo potencialni konflikti, ki jih je možno v zgodnji fazi naslavljati in se izogniti morebitnemu prenosu teh na sodišča.
Praksa sodelovanja javnosti ima v Sloveniji še veliko prostora za izboljšanje, lahko pa se zgledujemo po nekaterih dobrih praksah (Dobre prakse vključevanja javnosti na področju varstva okolja in urejanja prostora). Obstaja tudi več smernic za vključevanje javnosti v procese odločanja (Smernice za vključevanje javnosti v pripravo predpisov, Smernice za vključevanje občanov in drugih zainteresiranih skupin v procese odločanja v občini, za področje urejanja prostora pa Z – Priročnik za boljše in lažje sodelovanje z javnostjo pri urejanju prostora).
