Dostop do pravnega varstva pri postopkih prostorskega načrtovanja (Informator september 2013)

Aarhuška konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, Ur. List RS št. 17/04) v svojem tretjem stebru (9. člen) opredeljuje dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah. To vključuje predvsem pravico do ustreznih in učinkovitih pravnih sredstev, postopki na njihovi podlagi pa naj bi bili pravični, pošteni, pravočasni in ne pretirano dragi. Posebno vlogo morajo imeti nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu po notranjem pravu (vključena javnost). Namen konvencije je namreč, da se takšnim NVO omogoči širok dostop do pravnega varstva.

Aarhuška konvencija s pravico dostopa do pravnega varstva je posebej pomembna tudi za varstvo pravic (predvsem učinkovitega sodelovanja javnosti) pri prostorskem načrtovanju, glede katerega trenutno v Sloveniji ni ustreznih pravnih sredstev. Tudi sicer je v Sloveniji dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah zelo omejen – tako s pridobivanjem ustreznega statusa v javnem interesu (za področje urejanja prostora to sploh še ni urejeno), ozkega nabora postopkov, do katerih lahko te dostopajo, procesnega oviranja odločevalskih organov v samih postopkih, itd. Na področju prostorskega načrtovanja obstaja zgolj eno pravno sredstvo zoper sprejete občinske prostorske načrte (OPN) – to je izpodbijanje ustavnosti in zakonitosti OPN kot splošnega pravnega akta pred Ustavnim sodiščem RS. Ustavno sodišče je s svojo sodno prakso uporabo tega sredstva še omejila, saj zelo strogo presoja kriterij pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti. Po odločitvi U-I 275/07 se namreč v primeru, ko izpodbijan splošni akt ne učinkuje neposredno, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Posamični pravni akt je lahko le gradbeno dovoljenje, v okviru katerega se presoja skladnost projekta za gradnjo z že sprejetim OPN. Dejansko je zato nemogoče vložiti ustavno pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, saj bo le-to v vsakem primeru zakonito, če bo izdano v skladu z OPN. V tem postopku namreč ne more priti do ocenjevanja ustavnosti in zakonitosti samega OPN, ampak se ugotavlja zgolj skladnost posamičnega akta z OPN. To pomeni, da presoja ustavnosti in zakonitosti OPN v slovenskem pravnem redu v obliki pobude Ustavnemu sodišču ni mogoča, če bo Ustavno sodišče vztrajalo na dosedanji razlagi pravnega interesa, potrebnega za vložitev pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti OPN. Tako kot možnost izpodbijanja ostaja zgolj zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti, ki jo lahko vložijo točno določeni uradni organi, določeni v 23a. členu Zakona o ustavnem sodišču.

PIC je v okviru primerjalno-pravne analize sodelovanja javnosti pri postopkih prostorskega načrtovanja ugotovil, da Slovenija glede na druge države izrazito izstopa v slabem pomenu, saj ima zelo šibke možnosti izpodbijanja sprejetih OPN. Pravna sredstva zoper sprejet občinski prostorski akt so načeloma možna v 8 od 9 preiskovanih evropskih držav (izjema je Avstrija oz posamezne dežele). Večinoma gre za obliko upravne pritožbe zoper sprejet akt, ki se lahko nadaljuje v postopku pred upravnim sodiščem. Na Finskem je za vložitev pritožbe potreben pravni interes, ponekod vežejo njeno vložitev na predhodno sodelovanje v postopku, drugje pa posebnih omejitev ni. V Estoniji je v tem primeru kot edina izjema v njihovem nacionalnem pravnem redu mogoča actio popularis (popularna tožba, ko toži eden v imenu javnega interesa za vse).

V okviru mednarodne mreže okoljskih organizacij Justice&Environment se pripravlja analiza primerov pred Pritožbenim odborom Aarhuške konvencije (Aarhus Convention Compliance Committee). Osnutek omenjene raziskave kaže, da je bilo v prvih 10 letih delovanja omenjenega organa podanih 83 pritožb, od katerih je v 37 primerih prišlo do uradnega poziva posamezni državi. Od teh 37 uradnih odgovorov se jih 14 neposredno nanaša na problem prostorskega načrtovanja, konkretneje največkrat na slabo participacijo javnosti v postopkih prostorskega načrtovanja ter na slab dostop do pravnega varstva.

Slaba implementacija tretjega stebra Aarhuške konvencije povsod po Evropi predstavlja problem (glej analizo stanja), zato Evropska komisija že dolgo razmišlja o morebitni ureditvi tega področja z direktivo. S to namero so poskusili že v letu 2003, pa je bil odpor nekaterih držav prevelik. Do dne 23.9.2013 je v teku pomembna javna razprava, ki jo je sprožila Evropska komisija glede dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Razprava je odprta na njihovi spletni strani, obrazložitev pa je dostopna na isti. Javna razprava, ki jo je odprla Evropska komisija, je tako ponoven poskus reševanja tega problema, pri čemer bo izid javne razprave tudi podlaga za nadaljnje ukrepanje Evropske komisije. Velika prizadevanja za ureditev tega področja z direktivo usmerjajo tudi mednarodne mreže kot je Justice&Environment.

Nujno je, da si okoljske nevladne organizacije prizadevamo za sprejem direktive, ki bi države zavezala k nekim minimalnim skupnim standardom izvajanja tretjega stebra Aarhuške konvencije. Za nekatere države, tudi za Slovenijo, bi to glede na boljše prakse po nekaterih drugih državah pomenil velik napredek pri uveljavljanju pravic varstva okolja. Zapisana pravica namreč brez ustreznega učinkovitega pravnega varstva dejansko ne obstaja v celoti oziroma ne zaživi.

Close
Your custom text © Copyright 2018. All rights reserved.
Close