S 1.1.2014 je začel veljati Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr), ki je med drugim vpeljal različno stopnjo davčnih obremenitev glede na vrsto nepremičnine in njen status. Stanovanje se tako lahko šteje za rezidenčno ali za nerezidenčno nepremičnino. V skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDavNepr je razlika v obdavčitvi precejšnja – rezidenčne nepremičnine bodo obdavčene v višini 0,15% od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, nerezidenčne pa v višini 0,50% iste davčne osnove. Če je nepremičnina vredna več kot 500.000,00 eur, bo davčna stopnja še višja – za rezidenčna stanovanja bo 0,40%, za nerezidenčna pa 0,75%. Opredelitev rezidenčnosti velja le za stanovanja. Za poslovne prostore velja načelna davčna stopnja v višini 0,75%, razen če gre za energetske nepremičnine, za katere je predpisana stopnja 0,40%. Kaj vse zajema pojem »energetskih nepremičnin« zakon ne opredeljuje in glede tega vlada trenutno pravna praznina. V primerih, da je stanovanjska ali poslovna stavba nelegalna gradnja, je obdavčitev bistveno višja – za rezidenčne stanovanjske nepremičnine se davčna stopnja določi v višini 0,50 %, za druge vrste nepremičnin pa se po posameznih vrstah nepremičnin določena davčna stopnja poviša za trikrat. Izrecno velja omeniti, da so plačila davka oproščene humanitarne organizacije. Ostale nevladne organizacije, ki imajo v lasti nepremičnine, žal niso podvržene nikakršni oprostitvi ali zmanjšanju davčne stopnje.
Zavezanec za plačilo davka je načeloma lastnik nepremičnine, razen v primerih izrecno določenih izjem. V praksi je zaradi številnih primerov, ko lastniki določenega stanovanja le-to prepuščajo v brezplačno uporabo svojim družinskim članom, sedaj pogosto zaznati vprašanje, kako se lahko pridobi status rezidenčne stanovanjske nepremičnine. Pridobitev omenjenega statusa opredeljuje 6. člen ZDavNepr;
– Za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino se šteje nepremičnina, ki se uvršča med stanovanjske nepremičnine in ima v njej davčni zavezanec na dan 1. januarja (oz. 1.4.2014 za odmero v letu 2014) prijavljeno stalno prebivališče. Če je nepremičnina v solastnini ali skupni lastnini, se za rezidenčnega šteje zgolj solastniški delež oz. delež na skupni lastnini tistega, ki ima na njej prijavljeno stalno prebivališče. To pomeni, če je stanovanje v solastnini dveh oseb, pa ima le ena oseba tam prijavljeno stalno prebivališče, se bo nižji davek od rezidenčne nepremičnine odmeril le od idealnega solastniškega deleža tam stalno prijavljenega solastnika. Od preostalega solastniškega deleža se bo načeloma odmeril davek po višji osnovi 0,50%.
– Za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino se šteje tudi nepremičnina, v kateri je v letu pred letom, za katerega se davek odmerja, v evidenci trga nepremičnin najmanj šest mesecev evidentiran najemni pravni posel neprofitne oddaje ali oddajanje na prostem trgu. To pomeni, da v kolikor je stanovanje v enem letu vsaj za 6 mesecev oddano v neprofitni ali tržni najem, ki je ustrezno registriran, potem se šteje za rezidenčno, vendar pri odmeri davka za naslednje koledarsko leto. Pri tem velja omeniti, da je za tržni najem potrebno plačati davek na dohodek iz oddajanja premoženja v najem.
– Rezidenčna stanovanjska nepremičnina je tudi tista, na kateri je ustanovljena osebna služnost (užitek ali raba stanovanja), ki je vpisana v zemljiško knjigo in ob dodatnih dveh pogojih: (1) osebna služnost mora biti ustanovljena na celotni stanovanjski nepremičnini in ne zgolj npr. na enem solastniškem idealnem deležu, ter (2) imetnik osebne služnosti mora na tem stanovanju prijaviti stalno prebivališče. V vsakem primeru je potrebna ustanovitev s pogodbo, ki jo načeloma lahko sestavijo stranke same ali jo sestavi notar, nato je potrebna overitev podpisov strank in vpis v zemljiško knjigo, ki ga predlaga notar. V primerih zakoncev je nujna oblika takšne pogodbe notarski zapis. Osebna služnost se lahko ustanovi tudi za določen čas, najdalj pa do smrti imetnika služnosti. Ker gre za stvarno pravico na tuji stvari, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, je za njeno prenehanje potrebno bodisi vložiti predlog za izbris po poteku določenega časa ali na podlagi izbrisnega dovoljenja upravičenca, če pride do predčasnega prenehanja služnosti. Obstoječa osebna služnost namreč lahko pomeni resno oviro za morebitno prodajo stanovanja, saj mora v tem primeru novi lastnik obstoječo služnost upoštevati in torej praktično gledano ne more uporabljati stanovanja za lastne potrebe. Osebna služnost je lahko brezplačna. V skladu z 8. odstavkom 4. člena ZDavNepr je zavezanec za plačilo davka na nepremičnine imetnik osebne služnosti in ne lastnik stanovanja.
Za leto 2014 prehodne določbe ZDavNepr določajo nekatere posebnosti. Tako je za to leto znižana davčna osnova na 80% posplošene tržne vrednosti, razvidne iz evidence GURS. Do 1.2.2014 bodo zavezanci prejeli informativna obvestila o vrednostih nepremičnine in višini davka. Do 1.4.2014 pa je na voljo čas za ureditev morebitnih razmerij med družinskimi člani oz. popravo podatkov, saj se bo ta datum 1.4.2014 štel za presečni datum za odmero davka za leto 2014. V naslednjih letih bo kot presečni datum veljal 1. Januar vsakega koledarskega leta. Do konca maja 2014 bodo vsi zavezanci prejeli odločbe o odmeri davka.