Predlagani Nacionalni stanovanjski program za obdobje 2026–2035 predstavlja pomemben premik k celovitejši stanovanjski politiki. Pozitivno izstopajo poudarki na zemljiški politiki, podatkovnih podlagah in vlogi občin, vendar dokument ostaja preveč splošen. Manjkajo jasni odgovori o tem, kaj in koliko se bo gradilo, s katerimi sredstvi in kdo bo nosil odgovornost. Brez konkretnih ukrepov pa obstaja tveganje, da bo NSP ostal predvsem spisek želja.
Nacionalni stanovanjski program, ki je bil v javni obravnavi do 23. januarja 2026, predstavlja ambiciozen poskus sistematičnega naslavljanja stanovanjskega vprašanja v Sloveniji. Dokument se odmika od ozkega razumevanja stanovanjske politike kot vprašanja gradnje in jo umešča v širši kontekst zemljiške politike, upravljanja obstoječega fonda, socialnih vidikov in energetske učinkovitosti. Takšen pristop je vsekakor dobrodošel in predstavlja napredek v primerjavi s preteklimi programi.
Pozdraviti velja predvsem prepoznavanje pomena aktivne zemljiške politike ter vzpostavitev javnega akterja, ki bi skrbel za dolgoročno zalogo stavbnih zemljišč. Pomemben korak naprej je tudi poudarek na izboljšanju podatkovnih podlag, saj brez natančnih in usklajenih podatkov o rabi stanovanj, najemnih razmerjih in praznih stanovanjih ni mogoče oblikovati učinkovitih politik. Prav tako dokument ustrezno izpostavlja kadrovske omejitve, s katerimi se soočajo predvsem manjše občine, ter potrebo po večjem sodelovanju med državo, občinami in javnimi institucijami.
Kljub temu pa NSP na številnih mestih ostaja preveč splošen in previden. Velik del ukrepov je usmerjen v nadaljnje analize in preučevanja, manj pa v jasno opredeljene izvedbene rešitve. Dokument ne poda prepričljivih odgovorov na ključna vprašanja, kaj se bo v naslednjih letih dejansko gradilo, v kakšnem obsegu, s katerimi sredstvi in kdo bo za to nosil odgovornost. Brez teh odgovorov obstaja tveganje, da se bodo strukturne težave zgolj reproducirale.
Posebno skrb vzbuja ne dovolj jasna usmeritev v krepitev fonda javnih najemnih stanovanj. Ta bi moral ostati osrednji instrument zagotavljanja dostopnosti, vendar dokument odpira tudi vprašanja prodaje in vključevanja tržnih mehanizmov, ne da bi jasno pokazal njihove dolgoročne učinke. Ob tem NSP premalo izkoristi potencial obstoječega stanovanjskega fonda, zlasti praznih in premalo zasedenih stanovanj, ter možnosti za spodbujanje večje stanovanjske mobilnosti, predvsem med starejšimi prebivalci.
Pomembno področje, ki zahteva več pozornosti, so tudi energetske prenove večstanovanjskih stavb. Brez okrepljene vloge upravnikov, jasnih obveznosti in podpore pri delu z lastniki bodo cilji na tem področju težko dosegljivi. Podobno velja za področje gradnje, kjer bi bilo treba odpreti razpravo o stanovanjskih standardih, tipologijah in tehnologijah, ki bi omogočile hitrejšo in stroškovno učinkovitejšo gradnjo.
Nacionalni stanovanjski program je tako pomemben in potreben strateški dokument, vendar bo njegov uspeh odvisen od tega, ali bo sposoben preseči raven splošnih usmeritev in se prevesti v konkretne, financirane in izvedljive ukrepe. Stanovanjska politika namreč zahteva več kot dobro analizo – zahteva odločnost, jasno odgovornost in dolgoročno zavezanost javnemu interesu.
————————-
Komentarje Mreže za prostor na Nacionalni stanovanjski program lahko preberete tukaj.
