Poročilo po delavnici o financiranju NVO s področja okolja, narave, prostora, podnebja in trajnostne mobilnosti

Nevladne organizacije in predstavniki javne uprave skupaj o financiranju NVO s področja okolja, narave, prostora, podnebja in trajnostne mobilnosti

V torek, 5. julija 2023 sta Mreža za prostor in Plan B za Slovenijo ob podpori Eko sklada organizirala srečanje predstavnikov nevladnih organizacij (NVO) s področja varstva okolja, urejanja prostora, ohranjanja narave, trajnostne mobilnosti in upravljanja podnebja s predstavniki Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, Ministrstva za naravne vire in prostor, Ministrstva za javno upravo in Eko sklada. V duhu krepitve zavedanja o pomenu stabilnega in predvidljivega financiranja NVO za uspešno izvajanje javnih politik in o potrebi po ustrezni podpori različnim vrstam NVO je na delavnici potekala moderirana razprava o pogledih na vlogo NVO na teh področjih in o potrebah ter ovirah za delovanje in učinkovito prispevanje k izpolnjevanju ciljev NVO in naslavljanju potreb družbe in resorjev. Namen dogodka je bil omogočiti aktivno izmenjavo pogledov na potrebe različnih vrst NVO na eni strani in omejitve za financiranje na drugi strani ter oblikovati skupne poglede na stanje in predloge za različne vrste podpore delu NVO.

Uvodoma je Senka Šifkovič predstavila stanje in najprej poudarila pomen okoljskih NVO. O varovanju okolja odloča izvoljena politika na oblasti, ki praviloma sledi kratkoročnim ciljem, manj učinkovito in z manj interesa pa učinkovito obravnava dolgoročne okoljske probleme. Ta demokratični deficit naslavlja Aarhuška konvencija, ki civilni družbi (NVO in posameznikom) daje pravico dostopa do okoljskih informacij, sodelovanja v procesih okoljskega odločanja in do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Pri uresničevanju teh pravic NVO zato uživajo veliko zaupanje javnosti, so v stiku s prebivalci in zgodaj zaznavajo probleme. Z uvajanjem novih idej, razmislekov in kritik, z nadzorom nad izvajanjem politik in predpisov ter ozaveščanjem državljanov pa varujejo javne interese in koristi na področju okolja ter uresničujejo okoljske politike v dobro skupnosti. V Sloveniji je preko 200 okoljskih NVO, od tega dobrih 70 s statusom delovanja v javnem interesu na področjih okolja, narave, prostora in prometa. Zagotavljanje podpornega okolja in s tem tudi financiranja področnim ministrstvom nalaga Zakon o nevladnih organizacijah. Kot ugotavlja Analiza stanja financiranja okoljskih nevladnih organizacij pa je v zadnjih letih že sicer šibka sektorska finančna podpora NVO stagnirala. Glede na podatke za leto 2021 so NVO s strani Ministrstva za okolje in prostor prejele 0,74 % vseh sredstev, ki so v državi namenjena za NVO, kar je za 0,44 % manj kot leta 2019. To je predstavljalo 0,47 % sredstev proračuna ministrstva, kar je 3,5-krat manj, kot je povprečje deležev vseh ministrstev, ki jih namenijo NVO (1,68 %). Javnih razpisov za projekte za NVO ni že od leta 2018 (zadnji so bili razpisi Eko sklada iz Podnebnega sklada), od leta 2019 je v teku le finančna podpora podnebnima programoma obeh mrež in Okoljskemu centru. Na lokalni ravni le tri mestne občine namenjajo nekaj sredstev financiranju NVO na področju okolja in deloma prostora. Zaradi prevladujoče kulture doniranja za reševanje socialnih problemov pa NVO s statusom delovanja v javnem interesu zberejo tudi malo donacij iz namenitve 1 % dohodnine (le 0,86 % vseh donacij).

Predstavniki ministrstev in Eko sklada razumejo potrebe NVO po sredstvih in drugih pogojih (prostorih) ter možnostih za njihovo delovanje in za strukturni razvoj, krepitev kapacitet zagovorništva in zadovoljevanja potreb sektorjev po partnerstvu z NVO za izvajanje javnih politik. Predstavniki ministrstev in Eko sklada vidijo vlogo NVO pri ozaveščanju prebivalcev, strokovni podpori za oblikovanje strateških dokumentov in akcijskih načrtov ter kot posredništvu in svetovanju na lokalni ravni glede na izkušnje NVO iz terena (kot to inovativno opredeljuje 6. člen Zakona o celostnem prometnem načrtovanju), spodbujanju participacije in aktivni udeležbi v procesih odločanja, ozaveščanju prebivalcev o stanju in trajnostnem ravnanju ter pri strateškem oziroma dolgoročno naravnanem nadzoru nad izvajanjem politik in programov za zagotavljanje izvajanja ter uresničevanja sprejetih zavez in kontinuiteto prizadevanj družbe na izbranih področjih (nadzor tudi ob menjavi oblasti).

Predstavniki NVO vidijo svojo osrednjo vlogo in aktivnosti v okviru zagovorništva (javnih interesov in javnih koristi), izobraževanja, osveščanja, posredništva med javno upravo in lokalno skupnostjo, z uvajanjem inovacij in dobrih praks, dopolnjevanjem sistema od spodaj navzgor in od zunaj navznoter ter pri izvajanju »watchdog« funkcije (te funkcije pa opravljajo tudi različna neformalna združenja, npr. Mladi za podnebno pravičnost). Na področju narave NVO še posebej veliko lahko prispevajo pri »domoznanstvu« o stanju narave in pri upravljanju zavarovanih območij. Pri urejanju prostora pa se predstavniki NVO vidijo kot pomembna podpora za učinkovito, pravočasno in zgodnje uveljavljanje specifičnih interesov (otroci, ovirani) in potreb prebivalcev in okolja (celovito urejanje stanovanjskega vprašanja, javne zelene površine, urbana prenova).

Glede financiranja je pomembna stabilnost financiranja, kar vključuje različne vrste programskih in projektnih razpisov, predvidljivost, zadostnost, tudi za razvoj sektorja, in neodvisnost od vsakokratne oblasti. Potrebna so predplačila, saj NVO nimajo sredstev za zalaganje. Glede mednarodnih projektov je nujno kontinuirano zagotavljati sofinanciranje EU projektov, pri čemer pa je pomembna tudi sama vsebinska podpora strani ministrstev (pisma podpore so pogoj za uspešno prijavo). Potrebno pa je tudi financiranje podpornega okolja, predvsem za prostovoljske NVO, za organizacijski razvoj ter za sistemske zadeve (vzdrževanje baz podatkov, usposabljanje prostovoljcev) in za razvoj znanja. Če se inovativne ideje ali pilotni projekti izkažejo za dobre, bi morala biti zagotovljena tudi možnost nadaljnjega financiranja.

Razprava o ovirah za zadovoljevanje ugotovljenih potreb je pokazala, da širši kontekst konkretnih ovir predstavlja družbena klima, ki jo ustvarjata odnos do vloge in dela NVO ter tudi odnos do področij dela, to je pretežno deklarativna podpora vsebinam, kot so varstvo okolja, podnebne spremembe ali ohranjanje narave ter posledično tudi pretežno zgolj deklarativna podpora NVOjem na teh področjih s strani javne uprave. Opisana percepcija pomena nevladnega sektorja in področij, na katerih so dejavne članice Mreže za prostor in Plan B za Slovenijo, vpliva na precejšnje nezaupanje, hkrati pa preslabo medsebojno nepoznavanje in spreminjajoča se politika dodatno poslabšujeta možnosti, da bi se odnos med NVO in javno upravo na področjih okrepila in smiselno razvila. Na okoljskem področju manjka celovit pregled stanja, potreb, možnosti, posledično tudi skupna vizija, strategije sodelovanja med NVO in javno upravo. Zato in zaradi strukturnih ovir, kot so pomanjkanje kadra in kompetenc za sodelovanje, je sodelovanje okostenelo, uradniki ne vedo, kako bi vključili NVO (npr. ob črpanju sredstev evropskih skladov ni razmisleka o tem, kaj od načrtovanega lahko izvedejo NVO).

Na strani javne uprave so med konkretnimi ovirami v ospredju predvsem nezadostna finančna sredstva in pomanjkanje kadrovskih kapacitet. Ti dejavniki nepredvidljivosti se na strani NVO izražajo v slabem finančnem in prostorskim stanjem NVO. Zato bi bile mogoče potrebne trdnejše področne pravne podlage. Predvsem tudi manjka kontinuiranega razvojnega financiranja za krepitve kapacitet ter podpore glede prostorov. Tudi precej vseprisotna togost in birokratizacija razpisov po nepotrebnem obremenjuje že tako skromne kapacitete za vodenje projektov tudi na strani javne uprave.

Na podlagi identificiranih potreb in ovir smo v zaključni razpravi skupaj iskali ustrezne rešitve in usmeritve glede priprave bodočih razpisov. Ključna je raznolikost razpisov, pri čemer smo identificirali naslednje tipe razpisov:

  1. krajši projekti: do 1 leta (za področje narave vsaj eno leto), status delovanja v javnem interesu ni pogoj, tudi neformalna združenja, poenostavljeno poročanje, manjši zneski;
  2. fazni projekti: (krajši) projekti z možnostjo avtomatskega nadaljevanja, če so na podlagi zunanje evalvacije uspešni;
  3. intervencijski projekti: ad hoc akcije (primer ACF), permanentno odprt razpis glede na potrebe ali več datumov odpiranj, manjše vrednosti, a nujno vključuje stroške dela, »na ključ« (pavšal, važen je fokus, rezultat);
  4. daljši projekti: 1-3 leta, redni razpisi (vsako leto, možnost načrtovanja), več sklopov, sprotno evalviranje;
  5. programi: nad 3 leta, kot del javnih politik, možnost sprememb, tudi podpora mrežam NVO, možnost partnerstev in »re-granting-a« (npr. znotraj programa financiranje manjših projektov manjših NVO), tudi interdisciplinarni programi; za delo na politikah je potreben nek pavšalni znesek, ki ni vnaprej točno definiran z vsebino, saj se v daljšem času dejanska in politična situacija ter prioritete spreminjajo;
  6. sofinanciranje EU projektov: možnost mora stalno obstajati, pogoj je odobren projekt, upravičeni bi morali biti vsi projekti, financirani iz javnih sredstev EU ali držav članic.

Razpisi bi morali podpreti tudi profesionalizacijo NVO (sofinanciranje delovnih mest, javna dela, usposabljanje na delovnem mestu) in organizacijski razvoj NVO tudi zagotavljanje prostorov, IKT opreme, skupnih storitev. Ker smo okoljske organizacije omejene pri virih sredstev, bi morali biti razpisi brez lastne udeležbe – 100% financiranje. Namenjeni bi morali biti tako večjim NVO s statusom delovanja v javnem interesu kakor tudi manjšim NVO brez statusa. Manjši bi moral biti poudarek na inovativnosti, saj je ključno, da predstavljene aktivnosti učinkovito rešujejo identificirani družbeni problem. Proces izvajanja razpisov in vodenja projektov mora biti poenostavljen, da je čim manj administriranja in več sodelovanja oz. osebnega stika v duhu evalvacije. Nekatere NVO bi lahko imele tudi vlogo posredniških teles pri razpisih, vendar pa je ključno, da se za podporo in partnerstvo z NVO krepi javna uprava. Že ustaljeno financiranje na določenih področjih bi se moralo odpreti tudi za okoljske NVO (npr. področje kmetijskih svetovalcev).

Usmeritve, ki smo jih skupaj oblikovali, so dober kažipot za oblikovanje in vodenje razpisov v pripravi tako na Eko skladu, Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvu za naravne vire in prostor. Ker se vsi udeleženci dogodka očitno zelo dobro zavedamo, da so pri izzivih, ki državo, ljudi in okolje čakajo ob reševanju podnebne, biodiverzitetne in splošne okoljske krize, strokovne kapacitete NVO dragocena dopolnitev kapacitetam javne uprave, je tako srečevanje in usklajevanje pogledov, kot smo ga doživeli na dogodku, res izjemno pomembno za krepitev zaupanja in sodelovanja.

Foto: Senka Šifkovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)

Close
Your custom text © Copyright 2018. All rights reserved.
Close