Čeprav v celoti podpiramo rabo obnovljivih virov energije (hkrati z zmanjševanjem rabe energije!) je nedopustno, da področni zakon spreminja temeljna pravila prostorskega načrtovanja. Predlog Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije, ki ga je Ministrstvo za infrastrukturo dalo v javno razpravo do 13.12.2020, vsebuje določila o umeščanju in dovoljevanju objektov za obnovljive vire energije, ki ne sodijo v ta zakon.
Ne samo, da bi moralo umeščanje v prostor, še posebej objektov državnega pomena oz. energetske infrastrukture biti urejeno zgolj v Zakonu o urejanju prostora, da se ohrani vsaj možnost za preglednost (zapletenih) postopkov, in s tem pravna varnost udeleženih, pač pa je v danem trenutku za to tudi povsem praktična priložnost, saj je v teku tudi priprava novega ZUreP-3 (pred kratkim se je zaključila javna obravnava osnutka zakona).
Ker bi tudi ostala vsebina sodila v Energetski zakon, gre torej za nesistemsko ureditev, ki ni skladna z oblikovanjem predpisov po Resoluciji o normativni dejavnosti in bi morala biti urejena v sistemskih zakonih (energetskem, prostorskem, gradbenem), pa tudi v prepotrebnem krovnem Zakonu o podnebni politiki. Bistveno bolje in konkretneje bi morala biti dorečena v strateških podnebno energetskih dokumentih (Dolgoročna podnebna strategija Slovenije, Nacionalni energetski program, vedno nastajajočem in nikoli sprejetem nacionalnem energetskem programu oz. konceptu, …). Treba je premisliti kaj, kdaj in zakaj neko področje urejamo z zakonom – tega premisleka pa predlagatelj zakona ne predstavi, saj objavljeno gradivo nima osnutka obveznih uvodnih besedil predloga zakona.
Predlagatelj zakona čuti potrebo, da v zakon zapiše imperative, kot so:
- »Državni organi, organi občin in nosilci javnih pooblastil morajo pri izdaji podzakonskih predpisov in splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil … skrbeti za to, da so pogoji in zahteve za izdajo teh aktov sorazmerne in potrebne ter prispevajo k izvajanju načela energetske učinkovitosti na prvem mestu.« (44(1) člen);
- »Pravila, ki urejajo izdajo dovoljenj ali drugih posamičnih aktov iz prejšnjega odstavka, morajo biti pregledna in sorazmerna, ne smejo diskriminirati med vlagatelji« (44(2) člen);
- »Državni organi, organi občin in nosilci javnih pooblastil morajo pri pripravi in sprejemanju prostorskih aktov, pri določanju pogojev in izdajanju mnenj …. spodbujati vključevanje in uvajanje energije iz obnovljivih virov, … « (43(1) člen);
- »Državni organi, organi občin in nosilci javnih pooblastil morajo pri izdaji podzakonskih predpisov in splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, ki se nanašajo na izvajanje gradbenih del in proizvodnjo, promet ter uporabo gradbenih proizvodov, skrbeti za tako ureditev, s katero se poveča obseg uporabe vseh vrst energije iz obnovljivih virov pri gradbenih delih in proizvodih« (43(5) člen).
To kaže na nerazumevanje bistva normativne dejavnosti. Ko moramo z zakonom določati, da naj predpisi vsebujejo sorazmernost, preglednost in nediskriminatornost, to kaže na družbeni problem, ki ga očitno ni možno reševati z zakonom, ampak z drugimi ukrepi – predvsem izobraževanjem javnega sektorja, organiziranostjo, medsektorskim sodelovanjem. Hkrati pa, ko se z zakonom določa državnim organom in občinam, da v predpisih skrbijo za povečanje rabe obnovljivih virov energije, je to sporočilo, da usmeritev družbenih dogovorov v strateških dokumentih ni treba upoštevati, dokler niso zapisani v zakonu.
Sicer pa zakon ureja »obnovljive vire energije«, ki jih ne opredeli, niti se ne sklicuje na opredelitev v Energetskem zakonu[1], opredeljuje le »obnovljivo tekoče in plinasto gorivo nebiološkega izvora, namenjeno uporabi v prometu«. Agencija za energijo bo določala od primera do primera, katera naprava izpolnjuje pogoje za napravo OVE. Zakon nadalje na nejasen način določa delež obnovljivih virov na izhodiščni ravni na 25% (kot je določeno za leto 2020), bolj jasno pa določa, da naj bi bil delež obnovljivih virov v prometu do 2030 14% (od tega biogoriva in bioplin v okviru končne porabe energije v prometnem sektorju leta 2022 znaša vsaj 0,2 %, leta 2025 vsaj 1 % in leta 2030 vsaj 3,5 %). Dobrodošlo je večja pozornost namenjena samooskrbi, kar pa bi se lahko uredilo v Energetskem zakonu z razširitvijo 315a. člena.
Kot že poudarjeno se morajo pogoji prostorskega načrtovanja in gradnje urejati v sistemskem področnem zakonu. Za celovitost tega so zaskrbljujoča določila, kot npr. da bo za objekte sončne energije na stavbnih zemljiščih to možno ne glede na omejitve občinskih prostorskih aktov (42. člen), da vlada določi, za katere vrste objektov gradbeno dovoljenje ni potrebno (46. člen). Ne glede na določila ZUreP-2 se s postopkom lokacijske preveritve (postopek dovolitve odstopanja od prostorskega načrta) območje stavbnih zemljišč lahko določi s spremembo namembnosti zemljišč na kateremkoli delu občine, povečanje ali zmanjšanje obsega stavbnih zemljišč ni omejeno (47. člen). Dodatno nejasnost v urejanje prostora pa vnašajo določila o celovitem dovoljenju (to je skupen postopek načrtovanja in izdaje gradbenega dovoljenja za objekte državnega pomena) – po tem postopku se določeni objekti energetske infrastrukture umestijo tudi, če ne izpolnjujejo pogojev za prostorske ureditve državnega pomena, če pa je načrtovana že v občinskem prostorskem načrtu, pa se izvede po tem (48. člen). Kako se lahko v tako določenih pravilih še uresničuje načelo javnosti urejanja prostora?
Projektiranje za povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v sektorju ogrevanja in hlajenja bi moralo biti po načelu trajnostne gradnje in ob upoštevanju strateških usmeritev v zvezi s podnebnimi spremembami integrirano v Gradbeni zakon in njegove podzakonske predpise v veliko večji meri že v letu 2017, ko je bil zakon sprejet. Tudi brez tega pa bi k trajnostni gradnji usmerjeno projektiranje lahko že v zadnjem desetletju privedlo do samoumevnih praks. Tako pa predlog Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije sedaj s 1.1.2023 prepoveduje projektiranje, vgradnjo in prodajo kotla na kurilno olje in premog, projektiranje in vgradnjo kotlov na fosilna goriva v novozgrajenih enostanovanjskih stavbah, prepovedano je projektiranje gradnje in vgradnje električnih grelnikov za osnovno ogrevanje stavb, dovoljeno je dodatno ogrevanje (51. in 64. člen).
V Mreži za prostor nasprotujemo takemu načinu določanja pravil urejanja prostora, še posebej, ker s svojimi izjemami globoko posegajo v temeljna načela urejanja prostora. To povzroča dodatno erozijo trajnostnega urejanja prostora, ki jo je sicer zastavil že predlog novega ZUreP-3.
Pripravila Senka Šifkovič Vrbica, IPoP – Inštitut za politike prostora.
[1] obnovljivi viri energije« so obnovljivi nefosilni viri energije (veter, sonce, aerotermalna, hidrotermalna in geotermalna energija, energija oceanov, vodna energija, biomasa, plin, pridobljen iz odpadkov, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin (21. točka 4. člena)
Na Mreži za prostor smo zbrali komentarje naših članic in jih strnjene posredovali na Ministrstvo za okolje in prostor. Komentarjem smo dodali predlog Mreže za prostor o brezplačni stvarni služnosti streh v javni lasti. Pripombe na osnutek Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov najdete tukaj.
Foto: Matthias Böckel iz Pixabay
