Podnebne spremembe so postale eden največjih razvojnih izzivov. Vse bolj očitno ogrožajo naravo, človeka in ustaljene načine našega življenja. Letošnje poletje je postavilo sporočila znanstvenikov iz Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) v nov, zelo nedvoumen okvir in precej razširilo razumevanje za nujno potrebno ukrepanje. Poleg dobro znanih globalnih prizadevanj za blaženje je izpostavilo tudi pomen prilagajanja na podnebne spremembe. Ukrepati moramo hkrati na obeh področjih, a prilagajanje zahteva posebno pozornost. Prvič zato, ker je prilagajanje neizbežno in ker pri prilagajanju ne napredujemo dovolj hitro, drugič zato, ker je prilagajanje v mnogo večji meri kot blaženje odvisno od ukrepanja držav in celo mest samih. Je namreč izrazito lokalno pogojeno in zanj so najbolj zainteresirane in odgovorne konkretne lokalne skupnosti. Mesta so, kot ugotavlja Svetovni gospodarski forum, ključni vzrok podnebnih sprememb in po oceni IPCC prispevajo v okolje kar dve tretjini vseh današnjih emisij toplogrednih plinov, zato lahko postanejo tudi ključna za prilagajanje.
Vabljeni na posvet Podnebne spremembe: kako se jim prilagajamo na lokalni ravni?, 12. oktobra 2022 v Ljubljani. Več >>>
Lokalna raven je brez dvoma za prilagajanje na podnebne spremembe ključna, temeljna raven ukrepanja, a občine in mesta pri prilagajanju rabijo tudi pomoč in podporo države.. Na to številni mednarodni dokumenti in organizacije, tudi konvencija županov (Covenant of Mayors). V tem prispevku predstavljamo nekatere izmed dokumentov, ki vsebinsko uokvirjajo načrtovanje prilagajanja in ukrepov.
Razložimo najprej razlike med blaženjem in prilagajanjem. ,Blaženje podnebnih sprememb (Climate Change Mitigation) je namenjeno zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (npr. tistih iz kurjenja fosilnih goriv za pridobivanje elektrike, toplote in transport) in povečevanju ponora toplogrednih plinov (npr. v oceanih, zemlji ali gozdovih). Izvaja se na različne načine: na primer z uporabo obnovljivih virov energije, novih tehnologij, zmanjšanjem rabe energije, povečanjem energijske učinkovitosti ali s spremembami vzorcev rabe, upravljanja ter potrošnje naravnih virov. Prilagajanje na podnebne spremembe (Climate Change Adaptation) pa je namenjeno zmanjševanju negativnih učinkov podnebnih sprememb na naravo in okolje, zmanjševanju potencialne škode oziroma ustvarjanju odpornosti bivalnega okolja človeka in narave na podnebne spremembe ter tudi izkoriščanju potencialnih novih priložnosti, ki spremljajo ukrepe prilagajanja. Več o podnebnih spremembah je med drugim na voljo na internetni strani Umanotere tukaj.
Na poudarjeno potrebo po pospešenem prilagajanju na podnebne spremembe opozarja tudi letošnje posebno poročilo IPCC. Šesto posebno poročilo IPCC z naslovom Climate Change 2022: Impacts, Adaptation and Vulnerability govori o tem, da so zaradi posledic podnebnih sprememb, kot so vse pogostejši izredni vremenski dogodki (suše, poplave, požari, vročinski valovi) najbolj izpostavljena področja zdravja, vode, hrane, infrastrukture in ekosistemov in da je zmožnost narave in ljudi za prilagoditev omejena. Vplivi in tveganja podnebnih sprememb, opozarjajo znanstveniki, so kompleksni, sestavljeni in kaskadni ter postajajo vse bolj zapleteni in jih je vse težje obvladovati. Poleg tega pa se bo prilagajanje, v primeru, da bo globalno segrevanje zemljinega površja preseglo 1,5 °C glede na predindustrijsko dobo, izvajalo tudi v stanju naraščajočega segrevanja okolja in še večjih tveganj. Zadnje IPCC poročilo nas opozarja, da so podnebne spremembe grožnja blaginji ljudi in zdravju planeta in da bo vsakršno nadaljnje odlašanje z usklajenim globalnim ukrepanjem za blaženje in prilagajanje zamujena priložnost za zagotovitev žive in dolgoročno vzdržne prihodnosti za vse.
Za prilagajanje na podnebne spremembe je na globalni in lokalni ravni ključno ohranjanje, varovanje in obnavljanje narave in naravnih sistemov, ker so ekosistemi, biotska pestrost in lokalna klima ključni gradniki podnebne odpornosti in sovisno povezani med eboj, s človeško družbo in z okoljem (glej tudi: Študija virov o koristi zelenih površin za prilagajanje naselij na podnebne spremembe). Poročilo IPCC usmerja države in lokalne skupnosti na številne izvedljive in učinkovite možnosti prilagajanja, ki lahko pomembno zmanjšajo tveganja za ljudi in naravo. Govori tudi o tem, da so hkrati potrebni hitri ali takojšnji ukrepi in tudi dolgoročnejša preobrazba ravnanja z naravo in okoljem, pri čemer je treba paziti, da takojšnji ukrepi ne ovirajo procesov preobrazbe. Prilagajanje mora biti hkrati fleksibilno in celovito, strateško in medsektorsko povezano ter vključujoče načrtovano in izvajano, ter odprto za nove rešitve in nove možnosti. Obstaja nevarnost, da togo izvajanje ukrepov povzroči ujetost v ranljivosti in tveganjih, ki jih je težko in tudi drago spreminjati. Še posebno je to nevarno, ker poročilo tudi ugotavlja, da je izvedba številnih ukrepov, ki so že na voljo (posebej za mesta), pogosto omejena z institucionalnimi, finančnimi in tehnološkimi ovirami in zato apelira na usklajen odziv držav in mest tudi s spremembami družbene infrastrukture in s posebno pozornostjo na ranljive skupine.
Svetovni center za prilaganje ob tem poudarja, da številni ukrepi prilagajanja sodijo med tako imenovanje ukrepe »brez obžalovanja«, ki ustvarjajo družbene in gospodarske koristi ne glede na to, ali pride do podnebnih sprememb ali ne, kot tudi v različnih možnih podnebnih prihodnostih. Govorijo tudi o tem, da prilagajanje lahko zagotovi tri vrste koristi – prepreči prihodnje izgube, sproži pozitivne ekonomske učinke in širi dodane družbene in okoljske koristi. Cilj je, da pri ukrepanju minimiziramo tveganja in ne odlašamo z rešitvamii.
Poročilo za področje Evrope identificira tveganja zaradi posledic podnebnih sprememb za ljudi, gospodarstvo in infrastrukturo in izpostavlja poplave, pritiske na zdravje in povečano umrljivost zaradi višanja temperatur in vročinskih valov, problem preskrbe z vodo in izgube pridelkov zaradi vročine, suše in drugih ekstremnih vremenskih dogodkov ter spremembe v morskih in kopenskih ekosistemih. V letu 2021 je bila sprejeta EU strategija prilagajanja Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki poudarja, da moramo hitro okrepiti svojo odpornost proti podnebnim spremembam in se premakniti od ozaveščenosti in zaskrbljenosti k množičnemu ukrepanju za prilagajanje. Pri tem so pomembni tudi podatki o tveganjih in izgubah ter znanje, povezano s podnebjem, ki ga je veliko na razpolago na EU platformi Climate ADAPT. Stroške prilagajanja je treba začeti upoštevati pri načrtovanju nacionalnih fiskalnih okvirov, države pa morajo po priporočilih OZN upoštevati naraščanje javnofinančnih odhodkov zaradi nadomeščanja škode iz izrednih dogodkov (poročilo Human costs of disasters, UN 2020).
Prilagajanje na podnebne spremembe naslavlja tudi Evropski podnebni zakon (Evropska podnebna pravila, 2021) v preambuli (5., 31. in 32. točka) in posebej v 5. členu, ki zavezuje države, da:
- zagotovijo stalen napredek pri povečanju sposobnosti prilagajanja, krepitvi odpornosti in zmanjšanju ranljivosti zaradi podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom,
- zagotovijo, da so politike za prilagajanje usklajene, se medsebojno podpirajo, prinašajo dodatne koristi za sektorske politike in prispevajo k boljšemu in doslednemu vključevanju prilagajanja podnebnim spremembam v vsa področja politike,
- na podlagi zanesljivih analiz podnebnih sprememb in ranljivosti, ocen napredka in kazalnikov, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih in najnovejših znanstvenih dokazih, sprejmejo in izvajajo nacionalne prilagoditvene strategije in načrte, pri čemer upoštevajo posebno ranljivost posameznih sektorjev, med drugim kmetijstva, vodnih in prehranskih sistemov in prehranske varnosti, ter spodbujajo naravne rešitve in prilagajanje, ki temelji na ekosistemu.
V Sloveniji sta ključna dokumenta za prilagajanje Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, 2016 (posebej priloga Kazalec ranljivosti Slovenije na podnebne spremembe) in Resolucija o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije (2022, poglavje 5). Stanje okolja in podnebne spremembe ter projekcije njihovih učinkov spremlja ARSO, (Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja, Atlas podnebnih projekcij, Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja – povzetek dejavnikov okolja z vplivom na kmetijstvo). Uprava RS za zaščito in reševanje izdeluje ocene ogroženosti Slovenije (posebej sta izdelani Ocena ogroženosti zaradi požarov, 2015 in Ocena ogroženosti zaradi poplav, 2016). Glede podnebnih sprememb je najbolj prizadeto kmetijstvo, zato ima to tudi že od leta 2010 sprejeto Strategijo prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam (glej tudi Podnebne spremembe in obvladovanje tveganj v kmetijstvu).
Po zadnjih podatkih je kar 63 slovenskih občin že vključenih v Konvencijo županov za podnebne spremembe in energijo, marsikatera občina pa se po svoje tudi že aktivno prilagaja na podnebne spremembe. Hkrati so letos poleti nevladne organizacije množično podprle poziv županu prestolnice Nimamo več časa za čakanje!, da mestni prebivalci in mesto nujno potrebuje »konkretno, koherentno in ambiciozno strategijo, s katero se bo borilo proti posledicam podnebnih sprememb« in stopilo na pot prilagajanja.
Nedvomno je lokalna raven za prilagajanje ključna, vendar pa potrebuje pri tem tudi sistemsko podporo države. Po poročanju Konvencije županov je poleg Evropskega parlamenta do poletja 2019 podnebno krizo razglasilo tudi 300 evropskih mest. S tem so mesta dala jasno vedeti, da so pripravljena na vodilno vlogo v energetski preobrazbi. V Sloveniji lahko opisano situacijo prevedemo na raven občin, pri čemer so mestne občine tiste, ki bi morale povesti prakso prilagajanja in s svojim zgledom in v sodelovanju z državo zagnati razvoj dobre prakse prilagajanja. Za to so nujne tako dobre celovite strategije prilagajanja, s poudarkom na sonaravnih rešitvah brez obžalovanja (modrozelena infrastruktura), kot takojšnji ukrepi za prilagajanje ter tudi pregledno javno spremljanje in vrednotenje učinkov. Nujne so tako sistemske kot strukturne spremembe, okrepitev sistema načrtovanja in upravljanja zelenih in ozelenjenih površin, zagotavljanje celovitega in povezanega varstva in razvoja, vključevanje novih akterjev in tudi dodatne naložbe v večjo odpornost infrastrukture.
Avtorici Senka Šifkovič in Maja Simoneti, IPoP, Inštitut za politike prostora
—
Foto: Maja Simoneti, IPoP (CC BY-NC 4.0)
